Grem in greva.

Še vedno mu lahko pošiljam sms.sporočila, na katera vem, da bom dobila odgovor. Še vedno ga lahko pokličem in če se ne oglasi, vem, da me bo poklical nazaj. Še vedno mu lahko zagrozim s samomorom (recimo zadušitev s hrano?), če ne pride danes zvečer še zadnjič do mene in ja... Prišel me bo rešit s Heimlichovim prijemom, zraven pa mi ponudil še umetno dihanje, ki ga ne bom potrebovala. Še vedno mu lahko v telefon čebljam o raznoraznih banalnostih in mojih notranjih strahovih, za katere bi bilo sicer včasih bolje, da ostanejo notranji, ker kladivcem, nakovalcem in stremencem normalnega Človeka res ne privoščim, da se zaradi takih neumnosti naprezajo.

Ne se hecat. Ta dejanja, čarobnost le-teh in občutke ob njih bom pogrešala! In to najmanj en mesec. Potencial, da Izgubljenost v Vesolju spremenim v Pogubljenost v Vesolju, je 50-50, vendar se vseeno bolj nagibam k svetlejši strani - k tisti, kjer ostanem izgubljena in ne postanem pogubljena. Dramatiziram (prav zares!). Komaj bom čakala, da se vrne nazaj, ampak pogrešanju... Prisežem, da se ne bom podredila!

Jutri šibam na 14dnevno mehurčkanje, masiranje, sproščanje, telovadbo, sprehode. Šibam na 14dnevno delatinič, branje, pisanje, poslušanje, čvekanje, hranjenje. Ležanje z vsemi štirimi od sebe - Krava bom! On pa odhaja nekaj držav bolj v levo - na otočke v oceanu. Na enomesečno uživanje za nas eksotičnega zraka. Jaz grem in on gre. Greva.

Ne bom več mogla pričakovat odgovora kartako na moj kartako sms. Ne bom uspela uresničit grožnje o samomoru in ne bom kartako mogla kvarit ušesnih bobnov osebi, ki jih sicer super zna dat na off. Aha, v tem odnosu sem postala razvajena. Gospod Gmail, gospod Skype in gospod Msn - ti trije bodo najini posredniki in toliko časa jih bom morala imeti zelo rada (še malo bolj kot sicer :)).

Danes se mi ne ljubi. Če ima naslednja pesem globji pomen - ignorirajte ga! Brez prenesenih pomenov mislim točno to, kar poje Jem.

Če pozabim polnilec za telefon, bom od civilizacije odrezana še malo bolj... Moj virtualni svet - na svidenje čez štirinajst dni!

Krof in zakaj je težko biti Kamen?

ali... Polž in zakaj je težko biti Zelje?

Tradicija Lejdiz Najtov se z novim študijskim letom nadaljuje. Spet smo se dobro napravile in se podale na izlet v hribovit del Slovenije, dlje od Škofje Loke. Na pot smo se odpravile z mestnim avtobusom, na katerem smo se seznanile z do takrat nam neznanim poklicem avtobusnega sprevodnika (). "Moja sanjska služba!", sem vzkliknila sama pri sebi in se zastrmela v strica, ki je kljub močno ovinkasti cesti in kljub očitnemu premetavanju vagižogice (=mene) po vrtečem se krogu znotraj harmonike avtobusa, reševal križanke.

V kraju, dlje od ŠL, nas je čakal obvezen obisk kulturne znamenitosti Tamkjersoblagajne, ki nam je omogočila nakup najnovejše različice fejkredbulov (kasneje bomo spoznali, da to niso nikakršni fejkredbuli, ampak so pravi merkatorjevi energy drinki!), tako imenovanih smrdljivčkov (smrdljivi, menda je okus po siru in so smokiji), štirih čokoladnih krofov (za zajtrk - my choice :P), dveh vrečk haribo bombonov (inzaodraslepravtako nas je prepričal, ja...), paket makarončkov (raje bi špagete!), in v zadnjem času tako opevane konzerve tune. Mojca, zdrava šele, ko zagleda Hrbet, je tokrat vseeno skoraj ostala brez vida, saj so njena očesna zrkla presenetljivo dolgo ostala na telesu Moškega, ki je za svoja precej zrela leta sou demn gud!

Nato pa čez drn in strn (interpretirajmo to kot: zaletavanje v streho avtomobila in boleči trtični pristanki na sedež avtomobila - zaradi neupoštevanja v zemljo zakopanih miličnikov lol) proti Prostorom s skrajno feministično usmerjeno aromo, proti Prostorom, kjer je psička in ni psa (pa vseeno ni prišla do sprehoda) in proti Prostorom, ki so postali začasna rezidenca Štiriperesnic.

Debate:

• s filozofsko vsebino

Kamen. Težko je biti kamen. Revež, nekdo se bo spomnil, da ga bo vrgel daleč stran. Vrgel ga bo daleč stran in Kamen bo ostal brez svojih prijateljev, spet bo moral začet gradit odnose na novem, neznanem območju, kjer bo spet nekdo dobil idejo o metanju kamenja v morje. Težko je biti Kamen. Dan za dnem sončna pripeka, brez senčice in v brezvetrju. Vroče je. Vsi hodijo po njem. Nihče se ne ozira na to, da je vsak individuum - tudi kamen! Težko je biti kamen. Tudi Zelje je biti težko in Fejkredbul, ki ga vsi zmerjajo s fejkredbulom, verjetno ne bo nikoli dosegel statusa merkatorjevega energy drinka v gay preobleki!

• z opravljivo vsebino

Standard - prečesana vsa bitja in nebitja, ki jih poznamo, zaznavamo tako ali drugače. Kdo je koga rubrika je, kot vedno in kot samoumevno, najzanimivejša.

• s humorno vsebino

Polž potrka na vrata hiše, odpre mu gospodinja in ga vrže ven iz bajte. Polž čez štirinajst dni pride nazaj in reče gospodinji: "Alo! Zakaj je b'lo pa tega treba??". (Darja ne dojame, potrebuje obrazložitev.)

• z vsebino sočnih komentarjev

Ne filmov, pač pa slik. Z maturantskega plesa, z maturantskega izleta. Ah ja... Lepe in mlade. Žarele smo! To počnemo še vedno. Chuck Norris je bil ponovno z nami. Tokrat se je po Tininem mnenju utelesil v Maticu iz Bohemov (s Katjušo sta si dan prej - kot v dobrih osnovnošolskih časih - kupili njihov cd. Ker nimata denarja, sta kupili samo enega in tega si pravično delita na "enkrat ena, drugič druga" način).

• s sovražno nastrojeno vsebino

Sem sodijo predvsem tihi podzavestni, pravzaprav telepatski dvoboji pozno v noč med Katjušo in mano. Zares sva se sovražili na tistem majhnem delčku postelje. V vsem svojem gnevu mi je Katjuša za trenutek (za kakšno uro??) pod rit nastavila svoja kolena, tako sem se morala takrat zadovoljiti s spanjem delno na njej. Če me je ona preklinjala na začetku z vsem mojim premetavanjem in iskanjem pravega položaja, sem jo jaz preklinjala na koncu z njeno čudno oglašajočo budilko vred in si oddahnila, ko se je končno spravila iz postelje in mi prepustila... Ogromno prostora.

Ves naslednji dan sem tovorila krof.

Da bi še angelci jedli!

Še angelci bi jedli, če bi imeli usteca, želodčke, ritke oz. ves prebavni trakt.

Situacija:

Brez Starša št.1 in brez Starša št.2. Kako naj se nahranim?? To je namreč precej težko, če 24ur na dan in 7 dni v tednu št.1 zaseda kuhinjo, ti pa posledično ne premoreš ravno pestrega števila kuharskih izkušenj. Seveda sem prisegla, da se naučim kuhat takoj, ko izvem, da mi je uspelo Tisto in seveda je danes enkratna priložnost za to (še posebej zato, ker ni nadzirajočih dražljajev, ki vedno uspejo potlačiti mojo kuhalno samozavest pod... Lijak.).

• Moj današnji jedilnik:

Zajtrk:

Sendvič. Priprava: žemljico prerežemo na polovico (po dolžini in ne počez!). Na eno stran na debelo namažemo smetanov namaz Mu (light - right bubbles?), na drugo stran za polovico prejšnje debeline namažemo gorčico Natureta (manj ali bolj pekočo - po želji). Na stran s smetanovim namazom naložimo eno šnitko piščančje salame Poli (za zelenjavarje obvezno zelenjavno!), na gorčično stran pa naložimo tri šnitke suhe salame Katerekoli. Te tri šnitke morajo biti obvezno nesorazmerno narezane - da je na enem koncu tako debel kos, da ga komaj prežvečimo, na drugem koncu pa tanek, da ga sploh ne čutimo (to nam namreč bolj popestri naše kasnejše prehranjevanje). Med oba dela žemljice nato naložimo štiri končke (kravjega) sira Ementaler in štiri končke sveže zelene paprike - hrustljave in sočne. Vse skupaj postavimo na toaster. Pojemo*.

Kosilo:

Špagetki s tuno. Že skoraj tradicionalna hrana Štiriperesne Deteljice - pripravljajo jo na vseh ladie's night.ih. Tu ne bomo upoštevali recepta sestre Katjuše, ki pravi, da moramo omako pripraviti sami (popražena čebulica, nasesekljan paradižnik, paprika, whatever), pač pa se bomo zatekli h konzervirani hrani in sicer k prima omakci bolognese (spet znamke Natureta), ki jo bomo preprosto le pogreli, zraven pa vsuli še konzervo tune (brez konzerve). Špagete bomo skuhali v globji kastroli s soljeno vodo in jih kuhali, dokler ne bomo videli oz. okusili, da so na primerni mehkobi za naša usteca. Ponovno jemo. Nasvet: če se počutimo osamljene, lahko kosilimo pred računalnikom in tu preklinjamo svojo nesposobnost doziranja ene porcije (najtežje je kuhat za enega!).

Malica:

Jaffa cakes, Leibniz čokoladni piškoti, indijski oreščki, redbul(fejk), gumi bomboni od Oskarja... Skratka vse, kar se suhega najde po kuhinjskih omarah!

Večerja:

Neznano. Kuha fant. In jemo.

*pod "pojemo" je mišljen glagol jesti in ne peti.

Ima me, da bi odprla spešl kategorijo: kuhinja. Haha! :D

Ničindvainštiridesetminutno zavedanje

Česa? Predvsem mnogih protislovij. Čudnih.

Zadovoljstvo, ki je nezadovoljno: Počutim se... Drugače. Nenavadno. Nedomače! Nisem navajena neobremenjenosti in nisem navajena neskrbi za prihodnost! Udobno sem zasidrana v sedanjost, v tem trenutku skoraj premočno čutim, da obstajam. Zadovoljna sem. Preveč zadovoljna! Tako zadovoljna, da se že sprašujem o verodostojnosti te zadovoljnosti. Nemirna sem od prezadovoljnosti!

Belo, ki ni temne barve: V moji viziji se pojavlja čudna vrsta barve in sicer taka, ki ni črna, ni nekaj vmes, temveč je bela. Precejšnja redkost, ker bela barva v vagibarvnemspektru ne pomeni optimizma (kot temna ne pomeni pesimizma), ampak pomeni nekaj neznanega (katerega pomen sicer nosi tudi temna) in širnega (temno pa je utesnjujoče). Odprlo se mi je ogromno (neznanih) stezic, kjer lahko pohajkujem z grozdnimi jagodami natlačenemi v ustno votlinico, in prav nič me ne fiksira s svojim datumom. Pozabila sem že te občutke in delno me plašijo.

Sebičnost, ki se skriva v nesebičnosti: Opažam, da me sreča drugih ljudi navdihuje za svojo srečo. Berem, vidim, poslušam razloge za srečo drugih in to me vzpodbudi k razmišljanju, zakaj sem lahko srečna jaz. Že samo razmišljanje o sreči me osreči.

Bilo je in tam naj tudi ostane! V nekem obdobju mojega življenja so bili primerni, boljših si najbrž niti želela ne bi. V drugem obdobju mojega življenja bi bili neprimerni in nezaželjeni. Vesela sem, da jih v trenutnem obdobju ni več, nikakor ne najdem komunikacije z njimi. Še en dokaz o tem, da človek skozi življenje raste, njegove družabne potrebe se spreminjajo - in rastejo z njim. ... Ali pa je to le dokaz za to, da skupine, ki so v nekem obdobju prisiljene biti skupaj, funkcionirajo le do trenutka, ko so "prisiljena" skupina, ko pa se prisila razpusti pa se pravzaprav sploh ne ujemajo več?

Kruhki via Tiramisu: Neverjetna kombinacija, ki čudovito zaključi dan. Ne verjamem, da mi bo kmalu uspelo zaspat.

Končujem z Enainosemnajstminutnim zavedanjem.

I did it! I did it!

Od veselja rigam in prdim.

// Da je vsebina objave tako vulgarna - kriv Matic! Matic pravi: "WooHoo!" - tako naj bi kričala moja notranjost. //

andr da šavr

Tuš. Vroč in tekoč. Bejbi gel za tuširanje. Dišeč in mehurčkast. Racasta roza brisača. Mehka in udobna. Ves ritual miljenja in prepuščanja curkom toplih vodnih molekul, ki tečejo iz prhalnega telefona (pa če ne vem, kako se reče tistemu... Pač tistemu, no!), me navdaja s posebnim mirom in... Treznim razmišljanjem o splošnem aktualnem dogajanju, svetovnih problematikah in mojih osebnih stiskah, dilemah in strahovih. Do česa vsega sem prišla tokrat?

• Miselni vzorec. Narediti moram miselni vzorec, ki mi bo pomagal sistematizirat pobrkljane informacije v moji možganovini, ki bo sicer počasi začela izparevat zaradi prekomernega naprezanja (seveda - še posebej na procent moje miselne lenobe. Zakaj moram vsako stvar vleči čisto do konca? Do zadnjega datuma. Živci mi bodo pregoreli, prav tako pa tudi vsem mojim zvestim podpornikom, ki ob kočljivih urah tako mislijo name in stiskajo pesti.
• Najnovejši cilj - že to, da imam cilj, je cilj in je nekaj novega - varčevanje. Do februarja, da si zrihtam tisto (s ceno prenabito) letalsko karto, moram na bančni račun naložit določeno evrovsoto in jo tam tudi obdržat! Ah pa novoletno praznovanje in in in smučanje. Od česa bom živela do takrat (v mislih imam predvsem prehranjevanje) in kje bom dobila tisto posebno dušno zadovoljstvo, ki ga prinesejo le nakupi... Mi je še neznanka.
• Kaj imam pravzaprav od nakupovanja? Če pogledam z višjega vidika, popolnoma nič. Vsaka cunja čez nekaj dni, ko se je že navadim, izgubi svoj drugotni pomen (pomen zavedanja "imamnekajnovega"), prvotni pomen (obleka je ena bolj osnovnejših človeških potreb, se mi zdi?) pa je tako ali tako že nekaj časa uresničen in se ni za bat, da bom pozimi dobila ozebline (pa dobro - kolekcijo novih nogavic kar nujno potrebujem).
• Gumi bomboni z okusom jagode pomenijo popolno prebujenje mojih brbnočic. Ob zaužitju enega bi rade še naslednje tri. Ob zaužitju naslednjih treh bi pojedle celo vrečko! Zobovje je ob vsem tem čisto drugačnega mnenja in tako gloda moj Prag bolečine. Kako živeti s tako razcepljenimi deli telesa?
• Moj fant je umetnik. Umetnik s svojo fotoknjigo, umetnik pri izdelavi moje fotografije za osebni dokument (emm... Pravzaprav za mesečno vozovnico) in umetnik pri balzamiranju občutljivega dela mene. Verjamem, da je njegova želja, da v bodoče postane še umetnik celofaniranja (je enako "zavijanje v celofan") občutljivega dela mene - zaradi povsem obrambnih razlogov (res moram biti že težka v vsem svojem žalovanju. Oh! Moj muuuc!).
• Moje tri punce, vse s kljuvajočimi bolečinami v bezgalkah (mene zaenkrat le še vse srbi), so še vedno moje Cashmere Mafia, moje Lipstick Jungle in moje Sex And The City čiks. Mojca vse bolj zmagovito fura svoj biznis in kriči "partipipl!", Katjuša bo poskrbela, da bo njena kakršnakolipačže zveza postala perspektivna, Tina pa bo prekinila svoj sloves ene redkih, ki je uspešno nadaljevala svojo šolsko kariero takoj po maturi. Zadnji dve resno razmišljata o začetku lastne prodajne verige štantov s kokicami.
• Nov pica smetanov namaz mi je všeč.

Beganje mojih misli je na grobo opisano, vem pa, da je to precej majhen procent vsega, kar se mi še nahaja v temnem skladišču na vrhu glave in se zahvaljujem Času, ki mi bo kmalu omogočil, da oblikujem vse in spravim iz sebe v eno smiselno celoto.

Moja Zver

Trenutno ne morem iz sebe spravit čisto nič drugega, kot liter solzic in kup nerazumljivih piskajočih izpovedi o tem, kako hudo mi je, kljub temu, da ga šest ali sedem milijard ljudi tretira "le" kot žival. Zelo sem te imela rada moj Liloo* in pri meni si imel čisto isti status, kot ga ima vsak moj družinski član (če odštejem to, da si moral jesti na tleh:)).