Ničindvainštiridesetminutno zavedanje

Česa? Predvsem mnogih protislovij. Čudnih.

Zadovoljstvo, ki je nezadovoljno: Počutim se... Drugače. Nenavadno. Nedomače! Nisem navajena neobremenjenosti in nisem navajena neskrbi za prihodnost! Udobno sem zasidrana v sedanjost, v tem trenutku skoraj premočno čutim, da obstajam. Zadovoljna sem. Preveč zadovoljna! Tako zadovoljna, da se že sprašujem o verodostojnosti te zadovoljnosti. Nemirna sem od prezadovoljnosti!

Belo, ki ni temne barve: V moji viziji se pojavlja čudna vrsta barve in sicer taka, ki ni črna, ni nekaj vmes, temveč je bela. Precejšnja redkost, ker bela barva v vagibarvnemspektru ne pomeni optimizma (kot temna ne pomeni pesimizma), ampak pomeni nekaj neznanega (katerega pomen sicer nosi tudi temna) in širnega (temno pa je utesnjujoče). Odprlo se mi je ogromno (neznanih) stezic, kjer lahko pohajkujem z grozdnimi jagodami natlačenemi v ustno votlinico, in prav nič me ne fiksira s svojim datumom. Pozabila sem že te občutke in delno me plašijo.

Sebičnost, ki se skriva v nesebičnosti: Opažam, da me sreča drugih ljudi navdihuje za svojo srečo. Berem, vidim, poslušam razloge za srečo drugih in to me vzpodbudi k razmišljanju, zakaj sem lahko srečna jaz. Že samo razmišljanje o sreči me osreči.

Bilo je in tam naj tudi ostane! V nekem obdobju mojega življenja so bili primerni, boljših si najbrž niti želela ne bi. V drugem obdobju mojega življenja bi bili neprimerni in nezaželjeni. Vesela sem, da jih v trenutnem obdobju ni več, nikakor ne najdem komunikacije z njimi. Še en dokaz o tem, da človek skozi življenje raste, njegove družabne potrebe se spreminjajo - in rastejo z njim. ... Ali pa je to le dokaz za to, da skupine, ki so v nekem obdobju prisiljene biti skupaj, funkcionirajo le do trenutka, ko so "prisiljena" skupina, ko pa se prisila razpusti pa se pravzaprav sploh ne ujemajo več?

Kruhki via Tiramisu: Neverjetna kombinacija, ki čudovito zaključi dan. Ne verjamem, da mi bo kmalu uspelo zaspat.

Končujem z Enainosemnajstminutnim zavedanjem.