nedelja, 14. september 2008

Avto-Intervju

Pred nami je kratko kramljanje Mene s strokovnjakinjo Jaz za Mene. Posebej sem jo povprašala o reševanju problema "praskanje čelnih mozoljčkov, ki snastanejo zaradi stresnih situacij".

Mene časti. Kaj pijete?
Čaj kamilico, s cvetko šentjanževke - ta se uporablja (citiram) pri blagih depresijah z znaki kot so brezvoljnost, pomanjkanje energije s spremljajočimi znaki kot so motnje spanja, koncentracije, motnje teka in splošno slabo počutje (govori hitro).

Kaj je huje - živeti v nevednosti ali soočiti se z resnico, ki ni ravno rožnata?
Pravzaprav oboje povzroča nespečnost in tesnobo v duši. Oboje povzroča tepež s sekirico po notranjosti pljuč, oboje lahko resno poškoduje mentalno zdravje in posledično ogrozi odnose z bitji, ki so v dokaj pristni čustveni bližini Trpečega.

Vendar... Na kateri strani je vseeno bolje prebivati?
Verjetno bi se, kljub temu, da prva izbira vseeno podpira delčke upanja, ki pripomorejo k temu, da si še vedno pripravljen hlastat za zrakom in tistemu srčastemu organu, ki domuje skoraj pod levo joško, dovoljuje bitje, odločila za drugo možnost - soočenje z odgovorom, resnico.

In zakaj so tu boljši pogoji za življenje?
Sprva pravzaprav niso. Ob spoznanju te neprijetne resnice je padec na trdna tla (tu prištejemo še kopanje nekajkilometrskih jaškov globoko v zemljo) precej boleč. Kot glavni stranski učinek le-tega se pojavi izločanje vode iz oči, s katerim s(m)o ženske že sicer precej seznanjene. Po nekaj urnem hlipanju in močenju blazine pa začne delovati možganski center, ki sprejema predloge oseb, ki so že v četrtem letniku. To jim spet vlije tisto določeno samozavest, ki jo sesalci z razumom (jaz in ti) potrebujemo, da začnemo trezno razmišljat o problemu.

Kakšne sposobnosti pa imajo osebe, ki so že v četrtem letniku, da tako vplivajo na stabilizacijo osebnosti Trpečega?
Te osebe imajo kompleks, imenovan "vednoimamprav" in imajo izjemno egocentrično naravo. Ne dopustijo nikakršne druge možnosti, kot jo imajo sami v mislih, in tako nevede Trpečega zmanipulirajo do te mere, da jim ta hočeš-nočeš mora priznati njihov prav.

Navdušena sem! Ko Trpeči ponovno zgradi svojo identiteto na raven, ki jo zahtevajo družbene norme - kaj se zgodi potem?
Trpeči, ki se je iz svojih podzemnih tunelov izkopal na površje, dobi neverjetno ogromno količino optimizma. Spet dobi tisti glavni gon, tisto glavno silo, ki ga vodi do uresničevanja ciljev. Cilji so novi, upanje ostaja isto - kot v fazi "šenevemničesarzatoupam".

Kakšne so prednosti procesa transformacije (od nevednosti do spoznanja resnice)?
Oseba, ki je že v četrtem letniku, dovoli Trpečemu, da na njegovem spalnem območju poje košček, dva, celo čokolado, kasneje tudi nekaj rezinic čipsa (o teoriji obroka čokolade na postelji je nekoč že pisala N. v svojem eseju z naslovom Valjanje po čokoladni jajčki ).

So te Osebe kdaj ogrožene, da izgubijo svoj pomen in padejo na nivo Trpečega?
Nikoli. Te Osebe imajo jekleno dušo, močno osebnost. Seveda jim ni lahko, ko morajo Trpečemu nuditi občutek varnosti, udobja in ljubezni - - te občutke, mimogrede, Trpeči občasno celo odklanja. Zagotovo to vpliva na njihov močan karakter, vendar se nikoli ne bodo pustile, da bi postale mehke, neodločne. Vedno ostanejo pri vlivanju upanja, seveda pri tem mnogokrat izgubijo potrpljenje, a tudi to je zelo potrebno, da Trpeči ponovno vzpostavi kontakt z okolico.

Če se vrneva nazaj - kaj ponovno upanje ne pomeni spet življenja v nevednosti? Navsezadnje upamo vedno na nekaj, kar še nimamo oz. na nekaj, kar imamo pa obstaja možnost izgube...
Res je. Vedno, ko se postavimo nazaj gor (spet dobimo upanje), obstaja 50% možnost, da se bomo zopet soočili z neprijetnim spoznanjem. Vseeno priznajmo - to nas utrjuje, pripravlja nas na še močnejše morebitne udarce, navsezadnje nam pomaga pri jadranju skozi življenje - da preživimo življenje! Udarci so nezaželjeni, so pa potrebni, da nam pomaga zgraditi tisto, kar bomo, ko bomo umrli - pri tem nisem pesimist, polagam samo realna dejstva (pokaže jezik).

Kako ste modri!
Vedno, ko za silo prebolim določena, običajno negativna čustva...

Kadar ste zabetonirani Vi... Pijete alkohol?
Nikakor ne! Alkohol namreč potroji učinek žalosti in obupa in ko pride čas streznitve, je soočenje z resnico še bolj boleče, kot sicer. Tega si verjetno nihče ne želi. Tu vedno obstaja prijateljica Čokolada, ki sicer povzroča skelečo spodnjo desno šestico, ampak drugih hujših posledic ne prinaša.

Ta teden bo za Vas zelo naporen. Zakaj?
Eden najnapornejših tednov je pred mano. Najbolj naporen bo prav iz tega razloga, ker gojim neverjetne upe za moj obstoj v tej dimenziji. Ne vem, kaj me čaka in to nevedenje neverjetno zaustavlja moje normalno funkcioniranje - odpovedujem se stvarem, katerim se sicer ne bi, živim v nekakšnem balončku, ki ga ne upam (ne morem) počit. Načrtujem porabo ogromnih količin tiste nevidne snovi (energije) za vprašanja in soočenja z odgovori. Pripravljena sem na "da" in na "ne" - vse je namreč potrebno jemat z rezervo, da kopanje rudnikov z golimi pestmi ni tako destruktivno za naše zgornje okončine.

Srečno!
Tudi tebi!

Meni... Komurkoli že.

9 komentarjev:

Sasha pravi ...

Ha! Zelo zabaven način pisanja...in neverjetna domišljija!:) Bilo je zabavno brat:)
Sicer pa sočustvujem s tabo, tudi jaz čakam...na srečo samo do jutri(ali pa do pojutrišnjem, če bo prof. kej zavleku:s). Upajmo na najboljše:/

Izgubljena. pravi ...

Neverjetno bolna domišljija hočeš rečt :P :D ...

Mah jaz se moram poleg čakanja še fejst potrudit, da dosežem tisto, za kar sem poklicana na ta svet :D ... Tudi jaz upam na najboljše... K sreči imam vse variante že premlete, tako da upam, da ne bom nad čim presenečena :/ .

KaTkA pravi ...

hahaha kira dobra :)!
svaka čast, tolk sm se presmejala :) ... ei res si tole dobr napisala, nimaš kej, luškan intervju :)

To dejansko prakticiraš :P :P? :smajlikijezeloradovedeninkažejezik: :P

janja pravi ...

hehe huuud intrevju :D

Izgubljena. pravi ...

Haha - katka... Dejansko prakticiram, ja - od kopanja podzemnih rovov, pacanja posteljnine s čokolado do pogovarjanja s samo seboj :)).

janja - ja, ja, včasih se hudi pogovori dogajajo v meni, ampak če jih pa tkole napišem nekam, se mi pa kar lepo sestavi jasna slika - v tem primeru: upanje umre zadnje! (oz. nikoli :D).

Innn... Zaenkrat sem še vedno v igri - obdobje nevednosti se je končalo, zdaj VEM, da imam še eno priložnost (torej je bil problem pozitivno razrešen), ampak spet se je ponovil nov problem... Bom izkoristila to ponujeno priložnost??? Hope so!

bubbles pravi ...

ej, priložnost zamujena baje ne vrne se nobena, tak da vzami. meni, npr. je še zdej žal, da si v švici nisem kupila več original lindt čokolade :D

Samosvoja pravi ...

Hehe, kot vedno si me nasmejala s tvojo bujno domišlijo. :) Odlično napisano: ;)

Maychi pravi ...

Hehehehehehe tebi pa res čisto trga! Res si faca od face :)

Izgubljena. pravi ...

majči - meni pa že ne trga! To so moje osebnosti... :P Jaz jih samo sprašujem o "meni":D.

samosvoja - spet... Bujno bolno domišljijo hočeš rečt, a? :D

bubbles - to ti je pa res lahko žal! Ampak mjbi pa še lahko zagrabiš kakšno priložnost? :)