Epsko o bioloških odpadkih

Trapasto gordol. Za boljšega človeka se imam, odkar skrbim, da tudi najbolj nagravžni odpadki padejo v ta najbolj nagravžno kanto. Že kot mula sem bila res ekološko ozaveščena in sem skrbela, da so plastenke šle v plastenkoš, steklenice v steklenični zbiralnik, papir pa v ta moder škatlast kontejner. Izmed vseh pošastnih, čarovniških in pajčevinastih risank me je najbolj psihirala tista okoljevarstvena o našem ubogem planetu, ki umira zaradi smeti, zato sem postala zbirateljica vrečk. Da bi te le dobile večkratno življenjsko uporabnost in da ne bi dušile planeta, ampak vsaj samo mojo sobo, sem najbrž menila. Ob takem eko tempu sem se emocionalno navezala še na kup drugih reči, ki bi potencialno vsaj prah nabirale, če že ne bo služile višjemu cilju. Na srečo sem to hrčkasto lastnost že odpravila s tistim posebnim pristopom s fengshui elementi in soočenjem s tem, da sveta pač ne morem rešiti, zbiranje vrečk pa sem vseeno obdržala v svojem normalnem refleksu. In ko so vladarji uvedli še razne pisane kante v zakon, so me res razvedrili ... Razen z rjavo kanto, ki sem se ji zavestno in načrtno izogibala s ščipalko na nosu in s fuj-prezirajočimi očmi.

Par tednov nazaj me je usekala ta namišljena lopata, da ni prav, da se "mešani" (izraz sem pospravila v narekovaje, ker je tako nedefinirano smešen) odpadki tako hitro polnijo in pravzaprav sestojijo iz 90-ih procentov razgradljivih smetk, če lahko teh 90 procentov postane koristnih in predelanih. Pa kako najbolj enostavno in najmanj smrdeče in najmanj gnilo in zdrizasto to porihtam? Z za en evro kupljenimi desetimi papirnatimi vrečkami zihr ne. Ker so tako velike, da se v enem dnevu ne napolnijo, po dveh dneh pa so že čisto prepojene s posmrtno tekočino (in posmrtnim smradom!) obgriženih japčkov, olupkov bučk, smrkljastih lupin kurjih jajc (kar mimogredno sodi v najogabnejšo kategorijo katerihkoli sort naravne proizvodnje v Izgubljenem hladilniku), izžetih čajnih filtrov in kavastih zocov.

Rešitev je seveda v vsakodnevnem odnašanju bio odpadkov, da se zjutraj izogneš vsaj smrdljivi kuhinji, če te že zaradi vlažnega vremena pričaka iz odtoka smrdljiva kopalnica. Papirnate vrečke, tiste, ki jih špar zastonj tala in tiste od moke in tiste iz lekarne za lekadole, so super za enodnevno dozo razgradljivih odpadkov, ki jih proizvedeta dva bivajoča v gospodinjstvu (ali eden, ker.). Če ni vrečke, zafilam eno umazano kastrolo in jo zvečer odnesem dolgor. Katarzično je, res!

Seznam.

modra urbana.

prometno dovoljenje.

vozniško dovoljenje.

rumena urbana.

ovseni kosmiči.
bruhica od jinx po tepihu.

omaka za mesne kroglice.

šrauf.

ogromna "poštengahsempadla" modrica, še na začetku krvavo rdeča, zdaj pa modročrnovijolična na desnem boku.

dolga zareza neznanega izvora na levem boku.

bruhice od jinx.

osmukani listi goji jagode ...

... predstavljajo ta grozni mali seznam vsakodnevnih kiksov, klofut in igel. Ko bi vsaj zares po štengah zletela in ko bi vsaj tiste vitaminske doze, ki jih zdaj, ne zaradi modrice, na dva dni dobivam v rit, bile edini znak moje šiškebabne volje (beri kot tiste mazo, ki hrepeni po tem, da ji še leseno palico skozi uč porineš).

Bedarija je to, kadar ne veš. Bedarija je to, ko je ta lista le en majhen in pač viden delček vsega.

S foreveralone kozarcem na skypedate

Foreveralone kozarec je tisti, ki je še ostal cel od zbirke šestih vinskih kozarcev. Vsak kozarec ima oziroma je imel svojo posebno zgodbo, v večini primerov sem bila za končanje njihovega steklenega življenja kriva jaz, morilka. Ta kozarec, ki je ostal, je - zahvaljujoč ostalim petim mojim kiksom - dobil naziv foreveralone. Časten naziv je to. V svojo funkcijo pride ob edinstvenih priložnostih kot je današnja - ko je pivec sam in ko proslavlja nekaj velikega!

To nekaj velikega sicer ni nič kaj preveč do neba, a meni, transformatorki, ki rada v pomembne spotencira nepomembne datume oziroma datume (s poševno, ker datumi na eni strani pač res le kažejo tvojo zgodovino in kako star si že in kako hitro mineva čas in kako preprosto ničen pravzaprav si v razsežnosti časa, če pogledaš tja nazaj k dinozavrom, in ker na drugi strani datumi pač res kažejo še na future-tebe, bodočega tebe, kaj moraš še opravit, kaj boš še opravil in da čez dvajset let pa že moraš imeti bajto, odraslega otroka in takrat že izumrlega varana v akvariju. Terariju. Gajbi.), tudi sedma obletnica druženja, spanja, hranjenja, telezijanja, festivaljenja, sobnokolesarjenja, diskutiranja, konfrontiranja, strinjanja, mrcvarjenja in čohanja v dvoje pomeni ogromno.

Čin na 2555 dni brez upoštevanja prestopnih let!, trkneva ob ekran. Na še mnogo užličkanih noči in čim manj razbitih kozarcev, ker zdaj jih je bilo pa dovolj - sedem let sreče je namreč že prinesla ena črepinja, v rezervi jih je vsaj še deset, več jih pa najbrž ne potrebujeva.

Uh, da bi vsak dan lahko nabirala smrekove vršičke!

Preurbanizirana sem postala. 

Betonska stopala sem dobila! Taista stopala, ki so bila v mulčkastem in potem še v mulastem obdobju vajena vsakega razgibanega terena, in so se zdaj povsem asimilirala na ljubljanskem steriliziranem asfaltu, tupatam vseeno razritem zaradi mestnih korenin.   

Zato me vsak redek obisk gozda, gmajne!, posebej fascinira in navdahne in dotakne. "Kako diši!" hipnotizirano zamrmram, ko stopim ven iz po desetih letih že razmajane gobarske honde s pogonom na vse štiri ... "Em, po gmajni?" navajeno vpraša družba. Ja. Pozabila sem na ta čudovit vonj in - pa kaj - res me spravi v ekstazo, ko lahko učinkovito pozabim na frustrirajoče, še tako brezvezne špičke ...

kot je na primer tista o tem, ko je nekomu tako dolgčas v življenju (zdaj sem nesramna op.ivv. in hitro govorim op.ivv.2), da s tiho mašo zmaltretira tistega, ki mu nikakor ni tako dolgčas v življenju, da bi kaj takega rabil. Še vedno se malo kadi iz mene, še vedno z enim kopitom malo kopljem po pesku, a zgolj zaradi fenomena nerazčiščenosti. Za odnos mi s takim načinom pač hitro postane vseeno, sem se tekom svoje zgodovine že naučila delat selekcijo med pomembnimi. Pa v gmajno sem šla!

Kjer je meditativni klimi pomagalo tudi to, da sem telebnila z vsemi svojimi stopetinšestdesetimi centimetri in zdaj pa že devetiinštiridesetimi kilami. A na mehka gozdna tla, med grmičke bodočih modrih borovnic (harmonija ...), med ležerno premikajoče in spokojno plezajoče debele pisane pajke (panika!) in s samo enim zapičenim trnom v dlan (čarovnija.). O zmečkani zeleni pločevinki piva sem zavestno tiho, saj oklepaji ne bi prenesli besa, ki se ob takih človeških, tako zelo človeških!, packih pojavi v mojem centru za rast. Še obunkano koleno od petkovega telebadca čez železniške tire ni javknilo, zob  pa tako ali tako od prvega obiska zobostola nič več ne kljuva v uho, saj je bil hitro osvobojen paradontoznega gnojnega pritiska.

Diplomska kalvarija, vse bolj blesave inkontinenčne težave, foreveralone kosila, ki me čakajo za ta teden, ko najljubši fant (ne, ne, ni več fant, dec je!) opravlja svoj posao v inozemstvu, da ne govorim o sedmi romantični obletnici, ob kateri bom nazdravila z enim kozarcem brez šampanjca, a s hudimi štruklji z zares dobro domačo skuto, in v družbi kosmatulje, ki bo svoj ne-mar za moje samotništvo pokazala s prostaškim  izležavanjem na kavču, bodo - zaradi gmajne zdaj to bolj jasno vidim - pomenili čisto lušten teden!

Manjka mi še krik "V napad!"

Potem je minila še nedelja, ker je bilo treba brbončice odpeljat k štantom čokoladic in pralin in oblitih suhih sadežev, temu pa sledili dnevi spopadov, dnevi pravih epskih bitk v moji, včasih kakšni kapi preveliki, a vseeno precej mali buči. Krvava vojskovanja so bila dodatno zbombandirana še s strani Direktorata za slabe novice, finančni ministri, ki nadzirajo moj proračun pa niso povedali nič novega.

Zdaj je mir, zatišje. Mogoče so vsi postali trupla ali pa so se poskrili v bunkerje - da se znova spopadejo in naredijo še večji kraval, da mogoče splanirajo enoten bojni plan, ki bo pognal mehanizme v skupno dobro, ali pa da - konec koncev sploh ne bi izpadlo čudno - skupaj napadejo to utrdbo, to mene, zrušijo in zdrobijo še ruševine. Ajt, pretiravam že.

Navijam za bojni plan, ki je potreboval pet ušivih minut, da je

• z enim šlukom realnosti, 
• potlačitvijo posrane misli "Damn, 26 bom že, jaz pa še brez ..." med zimske pletene šale, rokavice in gamaše, ki sem jih uro nazaj končno pospravila v najvišji del omare, ki ga ne dosežem, če stopim na prste, 
• in z malo seruma iz flaške z optimizmom, ki sicer izgublja svojo magičnost in postaja na pol prazna,

sestavil strategijo, ki vključuje

• nič več kopipejst funkcije in klikanja med Google Chrome in Word okencem, 
• ampak urejanje, 1,5 razmak med vrsticami, isti fond pisave, naslovnico, glavo, nogo, prevajanje, pravilno citiranje in povzemanje in seveda odbojko pri tvorbi povedi, da ne bom obtožena kraje avtorskih pravic in s tem izgubila potencialno ustoličenje na poslanskem stolčku v parlamentu ... aja, ne, to bi vseeno lahko obdržala, samo navadna andragoginja z univ.dipl. nazivom ne bi mogla več bit ... aja, ne, to me tudi ne bi smelo ustavit, saj me poklic na to foro s trga dela niti ne čaka in ne kliče in ... kakorkoli, moralno pač ne bi bilo prav in jaz premorem hudo moralo - kljub vsemu.
• prenos na uesbe ključek, vožnjo s trolo do nenajbližje fotokopirnice, print in predložitev papirnatega materiala desetim Pomembnim drugim,
• pobiranje odzivov, komentarjev, predvsem pa nasvetov,
• šele potem obisk pri mentorici, ki bo s strategijo za naprej še najbolj pomagala.

Jebatga, znašla sem se pred ogromnim stopznakom že nekaj časa nazaj, v bistvu se mi zdi, da pred njim stojim že od vsega začetka pa je bil en mesec in pol tega mučenja in cincanja in kar enega brskanja po tematsko sicer opredeljeni zemlji dovolj. Vem, ko bo stvar enkrat dokončana, bom to opredelila kot povsem normalno fazo tega procesa, zdaj mi pa to predstavlja grozljivo brezizhodno ravsanje raje v meni.

Jaz in diploma štrajkava

Najprej je bilo treba na cedevito, potem še na solato z meni najbolj sorodnim bitjem, kar jih ta planet premore - da se je družno pojamralo nad nemotivirajočo prihodnostjo, da se je na glas razjasnilo o nekaterih gospodarsko-pravnih hakeljcih (ne z namenom davčne utaje, ker to ni možno, če si mali človek, pač pa z namenom optimalno skalkulirane poti, ker denarja seveda ni preveč za metat v državno žrelo, ki nima riti), da diplomo pa imava obe tam-tam, sedemnajst strani približno, še z neobdelanimi prevodi in nepovezanimi citati, z različnimi fonti pisav in ne z 1,5 razmakom med vrsticami.

Pa k staršem na obisk je treba malo it, ker je bilo v času nizanja teh sedemnajst strani prenaporno in prebrutalno, da bi se vkrcala na vlak za v Naravo. Vmes še ena kava s ta drugim meni sorodnim bitjem, ki ponazarja tisto, kar meni manjka - jebivetrski, vseenomije, predvsem flegma obraz, ki bi ga ob poplavi teh družbenih buck vsak potreboval za preživetje. In je luštno, čeprav nič novega, kar je sploh kul, ker paše, ko čvekaš o nečem in z nečim nespreminjajočim in sigurnim, razmerje med rutino in vrtinčastimi vetrovi rata takoj poglihano.

In na sejem! Do tistega plavega oosm štanta, za katerega "obrt" sicer ni najbolj primerna beseda, je pa takoj zraven štant vinogradnikov in še štant belokranjskih pogače-pekaric, vmes pa mize in stoli in en kozarček, dva, tri ... Zaradi drame, ker ni bilo točnega nakazila s strani firme in ker s stopetdesetimi evri plačam lahko še Loto poleg vseh položnic za tekoče stroške. Stvar se je čez dva dni lepo razpletla v prid mojega TRR-ja, nč skrbet.

Pa je bilo treba naredit te že opisane in opevane čemaž-štruklje, ki so pokurili razpoložljiv tank energije, ne zaradi zahtevnosti, zaradi prvič-fenomena, ki pokrade vsaj fifti-fifti piskr mišic. Zato je bil potreben še ta en hang out do Gospodarca, da slučajno ne bi zamudila tako potrebnega šluka piva ob sončnem zahodu v parkcu tam zadaj. 

Skeniranje podlobanjskih prostorov s pomočjo magneta naslednji dan je s sabo spet odneslo ta pomemben čas z nekaj podpludbami na pregibu komolcev zaradi rofkanja z iglo v iskanju za pravo ... Ne, za vsaj malo gostoljubno žilo, ker da so vse izjemno trde in kot da se nečejo več prebadat, vbrizgan kontrast pa naj bi bil pomemben pri tem, da preverimo, kaj Pošast v meni trenutno še počne - a se je kaj napihnila, se kam skrila, koga je še pojedla in a še kar naprej igra tisti šah. Tudi nevemkajsedogajazmano uživanje v družbi nečakinje Številka pet je prišlo na vrsto in prevažanje purana vse naokrog po Ljubljani, da se je na koncu raje šlo na kislopekočo župo, spomladanske zavitke in ličijev kompot tudi.

Potem je bilo prelepo vreme in kar naenkrat tudi predeževno in predepresivno - da bi jaz in diploma lahko sploh zafunkcionirali v vsem svojem delovnem zanosu. Mine ponedeljek, mine torek, mine sreda, mine četrtek, mine petek in pride sobota.

Čemaž in sonce. S čemažem in soncem.

No, ne vem, a se, ampak verjetno se, ker so bili ti testeni faili precej zapomnljivi, kar se očitno napačne vleke tiče (o tem govorim - kmalu testenih zmazkov sploh nisem več objavljala), kdo spomni, ampak s ponosom moram razglasit letošnji prvi uspeh, ki sem se ga lotila zaradi čemaža. In sonca in večkotdvajsetih stopinj. In čemaža in sonca. Lotila sem se štrukljev s skuto in čemažem, ker imam čemaža fulj in ker se štrukljev nikoli še nisem lotila. In ker je čemaž in ker je sonce, s ponosom kliknem na gumb "slikaj" tam pri mojem švoh fotomobiaparatu in v vizualen spomin spremenim še tole testeno tvorbo - spet z luknjami, a niso kritične, s čemažem in soncem in skuto, z malo drobnjaka tudi.

In tako je, če je sonce in če je čemaž - na balkon, ta najin balkon, kjer imam lahko tudi samo jaz komando, če hočem, sem že naselila prvo familijo letošnjega Zelenostlinskega naselja. To so Jagode, ki so se iz svojega prvega doma izselile, ker niso pazile na kontracepcijo in so vitice postale že prave divje radodajke, ki se jih ni dalo več krotit. Pri meni jih bo krotila Jinx. Poglej!

V Zelenostlinsko naselje kmalu kmalu pridejo še Paradajzi in Paprike, ki da ne bodo uspevale, so mi rekli. Bodo in temu primerno tečna bom z MMS-i in objavami pod rubriko zelenologija ... Sonce in čemaž sta naredila dober dan - na pogled ne tako čudovitega izdelka, a zelo okusnega in čemažastega, kakor je prav.