
In waa. Končno mi je uspelo. Vandranje po svetu - v narekovajih. Za nekaj dni po delu t. i. smaragdne poti. Ob Soči. Neverjetno kakšni lepi kotički se dogajajo in se šopirijo nekaj kilometrov od moje bajte. Še posebej sem pa ponosna nase in na moje malo bolj aktivnosti nevajene kosti. So bili trenutki "nedasemiii", ampak so bili skrajno neodločni in me niso spravljali v kakšno razpoloženje podobno nejevolji or sth.. Mimogrede - tole na slikici je slap Kozjak, zelo lepo in zelo mrzlo, bili smo v prepričanju, da je to tisti slap z vseh slik, v bistvu je bil pa to le Mali Kozjak, za ta Velikega bi se morali še majčkeno potruditi.
Sedaj pa - doma. Nimam načrtov, kar je zelo žalostno. Imam sicer plane, ki šumijo nekje v ozadju, ampak kam me bo (upam, da me bo) neslo naslednje dni pa ne vem. Res nočem vegetiranja, poganjanja korenin pod računalnikom. To postane kar depresivno. Simpsonove moram pa nujno pogledat (smajli, ki pokaže čisto vse zobke:)).
Ni komentarjev:
Objavite komentar