dan s sabo okrasiš

Mogoče sem za kanček zamaknila svoj bioritem. Ga je bilo tako ali tako treba, če ne bi zdržala tempa, ki me čaka drug teden (od sedmih zjutraj do pol desetih zvečer na faksu).

Vznemirljivo pričakovanje z okusom strahu oziroma negotovosti. Na tak način dojemam to spremembo. Ne vem sicer kam vse se bom vse postavila v prostih urah, ampak v končni fazi mi je popolnoma vseeno. Se bom prepustila. Plus kaj bom z jogo ob takem urniku pošmekala? Have no idea.

V torek sem bila na prvem predavanju, ki ni bilo moje. Sem zorganizirala obisk pri Katjuši, Mojci, Tini in Matevžu (štirje, ki jih poznam) na organizaciji in zelo sem uživala v obujanju srednje šole pa spoznanju kako mi Katjuša manjka v vsakdanu. Ta je spet podžgala val domišljije, ki obojestransko začne delovati pri obeh takoj, ko prideva skupaj (da bi Katjuša pila šnops po slamci ol d tajm, če bi bila na Anitinem mestu, zraven pa še veselo pogrgrala - da bi pokazala kako ignorira tisto in tisto osebo zraven sebe). Misli, da bo naredila prvi letnik in če ga bo, ga bom tudi jaz. Ali pa ga ne bo nobena. Samo ti dve možnosti sta. Je pa lani veliko pred mano obupala nad faksom... Že drugi dan, če smo natančni.

Anita je pa bolj resna tema... Tista druga sila, ki je mene in Tjušo vlekla na realno stran. Oh pa kako sem bila vesela, ko sva v nedeljo predebatirali vse diagonalno in naprej pa nazaj... Trikrat na leto se nama pa znese načvekat. Zelo ji privoščim vse kar imata z njeno ljubavi. In vem, da jima bo zelo lepo uspelo v prihhodnosti - druge variante sploh ni.

(Anita, če najdeš kšno slikico, kjer sva samo midve, mi transportej, ker sem zaradi moje računalniške katastrofe zgubila večino fotografij...)

Obvezno je pa treba vedno omenit Tino, ki se počuti skrajno užaljeno, če njenega imena ne zapišem in! opišem v taki tematiki. Obožujeva najine verbalne dvoboje. Kljub temu, da se bolj malo fizično poštokava (bi si želeli več), se slišiva skoraj vsak dan. Kar ne moreva druga brez druge, kaj pametnega si pa zelo redko poveva. Ko se odločiva, se vidiva, polupčkava, malo zravsava, če se pa ne odločiva, se pa pač ne vidiva, niti ne polupčkava, niti ne zravsava. Skoraj vedno se zadnji trenutek vse dogovoriva za najina srečanja - drugače ne prideva skupaj. Zelo se imava radi.

Mojca je pa itak samo eno srčece plus moja bivša kompani na filozofski fakulteti.

Včeraj, ko sva s Sabino šetkali po Čopkovi ulici pa pokliče Povšo (bohnedj, da vidi kako sem tole napisala). Če se peljeva z njim domov? Ourajt! Nisem mogla verjet, da ima že skoraj eno leto avto... Ker to pomeni, da se že skoraj eno leto nisva dobila na kavici. Samo dogovarjava se pa dogovarjava pa samo gobec naju je, da bi pa kaj konkretnega udejanila pa nou vej... Mogoče po naključju enkrat v manjani... Da je bil tam pa da sem bila tudi jaz tam, ampak to ne šteje. To ni načrtno.

Potem pa zvečer... Razmišljam in začutim nenavadno potrebo, da pokličem osebo, ki pa več kot eno leto ni fizično prisotna ob meni - niti občasno (samo msnjčkali sva). Pa jo pokličem in se oglasi na tak način kot da sem se jaz verjetno po pomoti pritisnila njeno ime v imeniku. Čvekčvek, ko boš na Gorenjskem, se bom potrudila, zares potrudila, da se poobjemčkava čvekčvek - o Moniki govorim seveda. In bila je zelo vesela, ker sem jo poklicala.

Jap, to je bivša štiriegč kompani... It was nice pa vedno v lepem spominu. Moram pa na novo skreirat eno novo grupo... Samo za to so pri meni potrebna leeetaaa.