Bila, občutila in... Že planiram.

Ob ugotovitvi mojega problema o dojemanju Resne Zveze, je šlo z mojim mentalnim zdravjem le še navzgor. Pa saj je logično, da obstajajo vzponi in padci čisto povsod - tudi v lastnem razumevanju tistih univerzalnih stvari, ki morajo biti vsakomur jasne. Odkritje vzroka za vse moje jezne izpade, razočarane poglede in "vseenomije" faze, je blagodejno vplivalo na mojo ponovno vero v tisto Nekaj, kar mora biti obvezno prisotno, če se že gremo "hvala za ponudbo, a imam fanta" sceno. Super se počutim, ko spet lahko v "gru-gru" tonu izustim "gru, gru!".

Uspelo mi je priti do morja, uspelo mi je priti do Blejskega jezera! Končno sem le zavonjala vse obmorske in objezerske vonjave, začutila sem vso gnusobo, ki plava v slovenskem morju in vso ostudnost, ki se utaplja v gorenjskem biseru (navednice niso potrebne?). Užila sem vso slano in neslano klimo na moji koži - a da bi storila tisto po čemer nesmrtno hrepenim že dober mesec? Še vedno ne. Če odštejem tisto "slano in neslano klimo", zaradi katere sem bila tako v prvem, kot v drugem primeru mokra (sopara in dež), spet nisem doživela radosti, ki jo občutim ob potopu celega telesa v tisto "kopalno tekočino" Kar našopirim se, ker sem dva dni nosila kopalke le v želji, da se zabrišem med valove in ne v prepričanju, da me absolutno čaka voda. Tudi če sem jih že nosila v prepričanju, mi to očitno ni pomagalo pri prepiru s prepozno uro, preveliko distanco od morja - glede na nožne sposobnosti - in vremenom.

Sem pa zato prišla na Disco Nautico, preživela dva čudovita dneva na vrvici mojega najljubšega fanta (na vrvici? Če je zraven še Megi, ima na vrvici kar dve!), z avtomobilskimi vrati sem si na neverjetno tipičen vaginačin priščipnila palec na levi roki (tokrat na srečo noht ostaja gor), zblojena in lačna čakala pod hangarji (ja, končno so moje možganske celice uspele povezat besedo "hangarji" s placom za kopanje na Bledu), da nora nevihta odide strašit pse naprej (Megi je bila na koncu le še eno tresavo ščene), vsake pol ure obiskovala (ali iskala) wc, kar prinaša Nobelovo nagrado za potrpežljivost in Viktorja za posebne dosežke (preživel je!) Maticu. Pojedla sem svojo polovico margherite, Katarini sem pokradla nekaj bombonov in komaj čakala, da se pridem domov naspat.

Kaj pa danes?

• Prebrala bom 12 strani trenutno najbolj osovražene knjige v moji sobi (ha! Kot da jih je toliko...) in seveda obvezno izpisala vsa meni pomembna dejstva (za katera pa ni nujno, da so pomembna profesorju).
• Popilila bom nohta na palcu in kazalcu, ker že prav surovo štrlita iz povprečja dolžine preostalih nohtov (niti sanja se mi ne zakaj).
• Prebrala in pokomentirala (če ne tam, vsaj v glavi) bom ogromno število novih objav meni berljivih blogerjev, ki se neverjetno hitro množijo v času moje odsotnosti.
• Iz četrte police v omari bom na tla zmetala tisti kup kratkih majic, ker se mi že smilijo vsi molji, ki ne najdejo več poti ven iz bombaža, ker je tak nered (pa saj nimam moljev? In ne jejo bombaža?) in poskušala nered preurediti v red.
• Željno bom pričakovala najnovejše novice Maticove mlajše sestre z njenega prvega zmenka. Upam tudi na photo reportažo:P.
• Razprodaje? Zaenkrat me še nimajo namena videti.

• Pila bom čaj. Bebe. Čajnik je že na moji mizi.

• Pogledala bom še enega romantičnega. No Reservations mi je bil na trenutke dolgočasen, What Happens in Vegas je bil kulči (nasmeh Cameron Diaz je naravnost za v komedijo - to je pozitiven komentar), Step Up: the Streets se mi je zdel slabši kot prvi (moja doba plesnih filmov je pač minila), 27 Dresses mi je bil lušten, a povprečen (pa saj so povprečni skoraj vsi?), Over Her Dead Body mi je bil všeč, ker sem itak zaljubljena v Evo Longorio (pravzaprav v njene vloge, ker so vedno tako... Puhle?:)) - Potem pa je že čas, da prešaltam na domišljijske zgodbe in zgodovinske spektakle, kaj? (huh, tukaj se prva alineja današnjega načrta skoraj podere...:/)

• Preverila bom, če imam še luknje v ušesih... Dober mesec nenošenja uhanov je za tiste luknje že smrtno nevarno.

• Naprej bom gojila svoje dolgočasno življenje, ki še vedno ni tako močno dolgočasno, kot je življenje tistega bitja (vsi vemo o kom govorim?), ki bo počasi že nekaj moralo narediti za to, da me odreši nenehnega poslušanja o bridkostih ceste med casinojem in njenim domom (kako gamblersko se to sliši!).

Še z mojim bioritmom prehranjevanja bo treba nekaj ukrenit (ojoj! Pravkar sem se spomnila, da sem se v sanjah trikrat srečala z Borutom Pahorjem in... In... Da me spominja na... Ahahahah:D.