Čutim. V zraku!

Lepo sem se že vpeljala v svoj počitniški Vsakdan. Obsesija s Cocto (sicer smrt za moj mehur) in s posedanjem na terasi ob toplih večernih urah je dokončno zasedla mojo zavest. Prav tako poneumljanje prepametnih možganskih centrov z romantičnimi filmi, ki že prav ovirajo pravilno delovanje trebušne slinavke (ah! Potrebujem insulin!).

Uživam v brezdelju, a v glavi mi močno razbija misel na to, da me čakajo še štirje izpiti, od katerih morajo trije biti pod nujno zapisani v indeks. Prisego, da se ob prvi priložnosti oglasim v knjižnici, si naberem izpitne literature in začnem s ponovnim izpisovanjem, prebiranjem in označevanjem pomembnih dejstev, močno zbija želja po sončanju, čofotanju in poležavanju, ki se mi trenutno le delno uresničuje z obljubo blejskega jezera (čofotanje tukaj namreč avtomatsko odpade). Seveda obstaja nekaj drugih načrtov za izživljanje nad mojimi temeljnimi poletnimi goni (vamos a la playa), ampak nič posebej konkretno določenega.

Posmukat bi si morala teh nekaj obrvi pa ne najdem volje za ta podvig (prav patetično je že tole moje psihično pripravljanje na neprekinjeno kihanje in razbolele arkade). Nasplošno se ne znam definirat o svojem zadovoljstvu. Sem ali nisem? Predvidevam, da to, drugo. Že cel dan (pa smo šele na polovici) čutim živčne vibracije z vseh koncev. Takoj zjutraj topotanje košarkarske žoge pod mojim oknom (ne prenesem tega, če sem se prejšnji večer odločila za prespano dopoldne!), čez nekaj časa neutrudno lajanje sosedovega psa v kombinaciji s prepevanjem Zojinega telefona (še bolj duhomorno je preklapljanje z ene na drugo melodijo, ko se ta še konča ne). Nato živalski jok najmlajšega mulca, kričanje njegovega očeta nanj in Zojino poskušanje preglasitve obeh. Tisto kapljico, da je voda prekoračila rob sodčka pa je pravkar vrgel moj, sicer tako oboževani, Roditelj. Neverjetno, kako ne prenesem vpitja name. Brez razloga. Ker mu ni zneslo, da bi shranil številko njegove druge hčerke v telefon. Presenetila me je moja (ekstra kolerična) reakcija nazaj. Običajno moje glasilke niso sposobne takih razsežnosti.

Sem razvajena?

Sem.

Želim si... Lupčkanja in objemčkanja. Brez urne omejitve. Pa toliko imam še misli, za katere čutim, da bi jih morala ubesediti.

Edit [po kosilu]:

Mami: "Če si živčna, vzemi Persen".

Oči: "Al' pa rokavico, da me prebutaš".

Heh:D.. Bom kar rokavico:P...