Iz sobe nejezna k zverinici delat ob pivu.

Po sobi, moji sobi, nisem zares pospravila že od vrnitve s Portugalske, ko so mi starši povijolili polovico sten v sobi (druga polovica na vijoljenje čaka in bo čakala še veliko časa - to vem). Obljubim, da bo jutri moj prvi migljaj v sončno dopoldne tak, da presortiram vse za reciklažo nakopičene stvari v škatli pod stolom in jih presortirane odnesem do ekološke točke tam na klancu. Peš. Ker je preblizu.

Sploh nisem jezna, ker sem danes kupila dva žetona za mestni avtobus kar tako. Nisem jezna, ker sem šla na faks kar tako pa tudi nisem jezna, ker sem tam čakala dve uri kar tako. Nisem jezna, ker nisem prišla na vrsto in ko sem prišla na vrsto, sem izvedela, naj le pridem raje devetega devetega. Kar tako in nejezna sem. Piše tudi v horoskopu.

Mala zver se mi smili, potem je zabavna, na koncu sitna. Mala Zver je zares majhna. Ponoči je osamljena, čez dan je tudi. Ker me ni doma. Sicer je divja ta mala Miš, v riti ima skoraj baterije, splezala je že na moj elcede zaslon in obstala na vrhu dobrih pet sekund. Splezala je na rojstnodnevnega slona in se skupaj z njim tudi vrgla v enometerski prepad. Po stanovanju lovi muho, zunaj pa napade vsak kamen, list, vejico in se zaveda, da ima omejeno območje gibanja. Pridna je. Mala strahopetnica, scrkljana važička, praskljiva divjakinja.

Pri delu se še vedno uvajam in ne izgleda več tako grozno zapleteno, kot je na to kazalo na začetku. Še veliko zadev na tem področju bo potrebno uredit, najbrž se bo za kaj treba tudi presekirat... Že zaradi moje narave se s sekirico po glavi sekam tudi za trenutno pomanjkanje ejev. V očijev obraz si še nisem upala zamežikat z atkovapunčka pogledom.

Ta dobrih sedem procentov polno pivo, ki sem ga prinesla s Poljske, je menda zelo dobro.