Smerokaz "napačna smer"

Danes je sigurno zapis, da bom orng težka.

Bil je danes dan, ko sem končno našla svoje nove japanke (so japonke?) za na travnik z dodatno funkcijo, ki omogoča skok na vlak in hiter obisk milerja na primer. Z dvema evroma in pol sem jih plačala in jim že dala nalepko, da jih drugo leto izgubim v rockotoškem blatu. Ja! Odličen nakup.

Bil je danes dan, ko sem še posebej podlegla stresu, ki sem ga povzročila sama sebi. Že zaradi tega, ker znam, dodatno pa še zaradi tega, ker mi paše, da ustvarim paniko na čisto vseh področjih - tudi tistih, ki še ne obstajajo. Vse od tega, da od nove šefice prejmem prvi mail, do tega, da v vrtu zaman iščem malo kosmatuhinjo (mimogrede jo nato najdem v sobi igrajočo se z malim velikonočnim piščancem) pa še do tega, da si nekako v glavi seštrikam misel, da me nihče v tej umazani dimenziji ne podpira... Res sem mojstrica.

Bil je danes dan, ko sem se potem posebej smilila sama sebi, si povzročila neznosen glavobol in pustila smrkelj na povštru, ker robcev ni bilo dovolj. Bila sem tako sama, a v družbi. Bila ne bi tako sama, če ne bi znala napačno štrikat misli.

Bil je danes dan, ko nisem spoznala ničesar novega. Ko sem prišla do tistega zoprnega smerokaza, ki sem ga tja v križišče zapičila sama, sem se raje osramočeno obrnila, dala njim prav, poslušno odstopicljala nazaj - nazaj, kjer bom poiskala novo stezo, karseda nestresno, nezaletavo, nezašvicano in zabavno. Drugo pač ni zdravo.