Sneg se taja pa sončna očala.

Včasih sem pri volji za "oblečem se malo drugače" in s tem postanem takoj še pri zelo pomembni volji za "vseeno mi je, kaj si kloni brez svojega aj di (ID) mislijo o meni". Včasih samo ostanem pri dolgočasni volji za vsakdanjost natrganih kavbojk pa športnejšega puloverja s kapuco, ko je celo ruzak na ramenih veliko bolj seksi od torbaste za v roko.

Spet enkrat sem pri volji za igranje rebelde šolarke s škotsko vzorčastim krilom rdeče barve pa potem sem naslednjič pri volji, da to isto krilo v kombinaciji z najbolj udobnimi črnimi žabami s sebe dol strgam po petih minutah buljenja v ogledalo. Kdaj pa kdaj samo začaram rdečo v črno pa s tem namrščen obrazek postane prijazen s čezzadovoljnim pogledom.

Občasno sem pri volji za nekaj, kar je prisrčno samo meni, nekdo pa vidi v tem visokočelarskega naslednika človeške rase. Občasno sem pri volji za s špango pripete sprednje lase nazaj. da se razobliči čelo, ampak vseeno sem večino časa pri volji za običajnost, ki mi ponavadi prekriva oči in me brani pred svetom.

Furam neke vrste svoj vesoljski stil, ki še vedno ostaja nedefiniran, izgubljen, večkrat povprečen, večkrat udoben in večkrat pri volji. Še večkrat enostaven in največkrat primeren priložnostim in mojim dimenzijam, ki jih v zadnjem času vedno lepše vidim.

Sneg se topi, teloh je tudi menda že zunaj, je rekla moja današnja šofer-sošolka ljubkih ličk. Čudovito, če ne bi vedno znova v košarici bele omare pozabljala sončnih očal. Očesje na soncu vampirsko trpi! Kupi razmetanih cunj po postelji za ceno dveurnega bivanja na stolčkih predavalnice pa so danes izgledali izredno neprivlačno. Neverjetno, kakšnega odstotka garderobe danes nisem želela videti na sebi.