Spomladanska utrujenost.
Včeraj popoldne. Kar zmanjkalo za dve uri. Kljub temu, da sem cel dan preždela v brezdelju - pardon - sproščanju pred trenutno top nadaljevanko (pravzaprav govorim o množini). Omenjeno sproščanje poteka tudi danes, vendar ob predpostavki, da me danes čaka nekaj tazaresnega dela, ki do utrujenosti pač nima tolerance.
Spomladansko čiščenje.
Samo zgornji desni kot omare. Vendar bo najbrž počakalo do poletja, ker mi trenutno stanje na vrtljivem stolu predstavlja naporni maksimum. Zlobna energija po feng shuiju se bo tam gor (in v še vedno pokvarjenem tiskalniku!) tako nabirala še nekaj mesecev. Sicer pa so moje stvari konstantno na svojem pravem mestu. Redoljub sem.
Spomladansko hormonjenje.
Pa še kako. Ker gledam filme z dobrimi tipi (hm? zadnja trditev ni nujno objektivna); ker sem očarana nad štiriinštiridesetletnimi pedavatelji; ker me - preprosto povedano - obdaja en balonček pregrešnih fantazij. Že to, da to govorim ob tako odkritem obličju, ki se je namerno in nenamerno pokazal širnemu e-vesolju tekom let, pove veliko o tem spomladanskem divjanju v meni. Pa saj je moj status na fejzbuku "in a relationship with"?! Nah, v tem času to dejstvo ne pomaga.
Ob zavojčku treh spomladanskih se sprašujem, če obstaja še četrti (in peti in šesti?) in sicer:
Spomladansko hranjenje.
Ki je absolutno vezano na nenehen vpogled v hladilnik, na čekiranje, katerih bonov v žepku za bone primanjkuje in kje vse bom jedla naslednji teden. Vključuje tudi šestkrat na uro odpiranje predala za kruh, kar sicer z zavedanjem želim omejiti zaradi bajskastega efekta, ki ga prevelika količina ogljikovih hidratov v zadnjem času povzroča v meni. ==> "Bajskast efekt" ne pomeni "biti debel", ampak "počutiti se živega z velikim trebuhom in zapacanimi žilami".
Ne. Retorično odgovarjam, da četrti spomladanski fenomen ne obstaja. Četrti je prisoten bolj ali manj vse dni v letu, zato nima pravice do spomladanskosti. Ne postajam odvisnica od hrane, ampak postajam odvisnica od misli o hrani. V kakšni meri je to lahko patološko? Najbrž v taki, da je omenjena odvisnost. Ah.
Ob zavojčku treh spomladanskih se sprašujem, če obstaja še četrti (in peti in šesti?) in sicer:
Spomladansko hranjenje.
Ki je absolutno vezano na nenehen vpogled v hladilnik, na čekiranje, katerih bonov v žepku za bone primanjkuje in kje vse bom jedla naslednji teden. Vključuje tudi šestkrat na uro odpiranje predala za kruh, kar sicer z zavedanjem želim omejiti zaradi bajskastega efekta, ki ga prevelika količina ogljikovih hidratov v zadnjem času povzroča v meni. ==> "Bajskast efekt" ne pomeni "biti debel", ampak "počutiti se živega z velikim trebuhom in zapacanimi žilami".
Ne. Retorično odgovarjam, da četrti spomladanski fenomen ne obstaja. Četrti je prisoten bolj ali manj vse dni v letu, zato nima pravice do spomladanskosti. Ne postajam odvisnica od hrane, ampak postajam odvisnica od misli o hrani. V kakšni meri je to lahko patološko? Najbrž v taki, da je omenjena odvisnost. Ah.
5 komentarjev:
čutim enake simptome ... razen deficita v spanju. Izdatno spanje andomešča prvi pomladanski prehlad. Ja.
Ampak divjanje hormonov pa je blazno zabavno :D
Divjanje hormonov je res posebej zanimiv fenomen ja :D
hehe, všeč mi je del o bajskosti.. jst tud čedalje več gruntam o hrani, ampak spet pa ratuje moja prjatla. kraljestvo okusa in užitkov- no, pa smo pr hormonih hihi
rozy ja! A si pogruntala, da je vse povezano? En tak krog: čiščenje - utrujenost - hranjenje - hormonjenje :)) Vse je vzročno-posledično!
ja, čist vse je povezan, če mamo srečo v krogih ;)
Objavite komentar