četrtek, 1. april 2010

Najin čisto prvi grelnik vode!

To, zaradi česar so si ptiči skoraj razglasili svoja čivkajoča grlca in zaradi česar se njihovi ključki zadnjih par dni še posebej niso zaprli, se je danes uradno potrdilo. 

Z današnjim dnem torej postanem cimra, znam si skuhati kosilo, pucam skret, kupujem žajfo in pomaranče, smeti nosim v kontejner. Kar sem imela od opravil še danes zjutraj zreducirano na samo moj brlog, imam od popoldneva naprej razširjeno na dvoinpolsobno stanovanje.

Foter je strt, ampak počasi postaja zgovoren (z obljubo, da ga pokličem vsak dan in obiščem vsak vikend). Mati je zaskrbljena in že od vsega začetka polna vprašanj in hipotetičnih postavk - tudi o tem, da verjetno tega letnika ne bom naredila, da se bom prepustila drogam (Come on! I'm almost 23!) pa o tem, da je to seveda čudovita priložnost za moj osebnostni razvoj, ampak jo skrbi, da bom ob morebitnem prihodu nazaj v njeno gnezdo spet nazadovala (ker se to namreč vedno zgodi?). Stvar je uspela napihniti, kot to zna vsaka mama medvedka, ki pojé vsakogar, ki želi le počohljati njenega mladiča. Dala mi je dve čajni šalci z žlicama in pokrovom (zgoraj desno) in grelnik vode, ki jih je prejela za vestno zbiranje črtnih kod čajev 1001 cvet

Poleg tega, da sem od današnjega popoldneva odgovorna, samostojna, nerazvajena, redoljubna, tolerantna in sanjska sostanovalka (lepa, nekonfliktna, ustrežljiva, kopalnice ne zasedem za več kot pol ure, še nočne pohode na lulanje sem omejila z enim čarobnim sprejem pa tako naprej), sem od današnjega popoldneva tudi neizmerno poskočna, "komaj čakam" vriskajoča, sanjajoča v luftu in z nenehnim, že malo psihofriki, nasmeškom na obrazu. Potem sem pa na drugi strani tudi realno na parketu z nekaj vprašajčki v stripovskem oblačku, ki se oblačka iznad moje lobanje... 

A bo res šlo? A bo moja babja zoprnija prenaporna? A bom našla svoj zic (= sedež) in svoj kot, ki bo samo moj? A se bom udomačila pa uspela pomarkirat svoje vogale? A bo desetinčnica zadostila potrebam po fejzbuku, blogih in seminarskih, ki k sreči nimajo več kitajskih razsežnosti?

Zraven prepričanja, da nič ne more iti narobe, na drugi strani strahovi obstajajo. K sreči selitev v dvoje ne bo popolna selitev v dvoje, ampak bo selitev v troje, kar resnost selitve luštno, prijetno in študentsko zagotovo omili. Počakam še par dni, preden grem tja s kufrom!

9 komentarjev:

Ivy pravi ...

fouš za šalčke in selitev-hec .. držim pesti! :)

Luka pravi ...

...
čestitke za selitev :)
šalčke so hude:)
jest sem prav to noč prvikrat spal v novem stanovanju :) božanski občutek - boš vidla
in JA, bo šlo, domači bojo pa tut preživel :)

Luna pravi ...

čestitam! :) jeseni bom tudi sama izvajala selitev od doma in začela "samostojno" pot naprej. :)

Izgubljena. pravi ...

rozy šalčke so res kjut ja :) ampak nč bit fouš, sploh za selitev ne, ker to po mojem tako ali tako vsakogar slej ko prej čaka. :)

Luka, upam, da bo res šlo, bomo to ugotovil tekom ta prvega meseca... Vsekakor bo blog tisti, ki bo moral poslušat vse tegobe :)

študentka, me bodo zanimala takrat tvoja poročila :) Ah, odraščamo, ni kaj :D

Ivy pravi ...

sej sm za oboje tko pozitivno fouš-prvoščm, ampak jzt bi tuuuud :) lažje rešljivo valda pri cortik šalčkah, ampak tud selitev bomo valda enkrat zrihtal :D

Tjaša pravi ...

selitev, in biti sam svoj gospodar , je nor občutek...dobrodošla med nami :D

Izgubljena. pravi ...

rozy sej vem, sej vem :) - v vsakem primeru tudi selitev tebe čaka :)

Colibri - še zmerej sem majčkeno nervozna, ampak sem pa ziher, da mi bo všeč :)

Šuši pravi ...

selitve so tako fajn :)

Medvedi in medvedke pa vedno brundajo, ko ptički odletijo. Daj jih na mute in uživaj ob novih skodelicah :D

Izgubljena. pravi ...

O, ja! Medvedoma že kar dovolim brundanje, ker je že prav simpatično postalo :)

Sicer pa hvala šuši