Povozil me je vlak!

Moram biti zelo zmedena, da tri minute razmišljam, katera zobna krtačka je moja in potem še tri minute razmišljam, katero zobno krtačko sem uporabila včeraj zvečer. A je bila prava? Starš št.1 ima namreč enako zobno krtačko, kot jo imam nekje drugje tudi jaz. Tri minute se čez eno uro pretepam, ker sem si dovolila pojest kos z vikikremo napacane žemlje. Boli me zgornja desna šestica. Vedno me boli.

Potem se jezim na mandarino, ki je pravzaprav klementina, ampak ima vse lastnosti mandarine - velika je, suha, debelokožnata, peške ima.

In gripozni znaki, ki sem si jih vbrizgala včeraj zvečer... Obupno! Bezgalka pod levo pazduho me boli, da še vedno živim v temi (ne morem odroletat okna!) in glavi ne pomaga niti Lekadol (še vedno tisti, ki se mi zapahne v goltancu, Fuj.). Počutim se, kot da bi me povozilo nekaj, kar je podobno valjarju, tramvaju in traktorju hkrati in ne kot bitje, ki je v sanjah skakljajoče nakupovalo traparije in bilo zadovoljno, da je zapravilo še zadnjih 60€.

Želim si na babji čvek danes popoldne pa se bojim, da nisem ravno sposobna preživet vožnje od tukaj do tja. Na živce mi gre moje ime, še bolj pa razmišljam o spremembi vađajne v nekaj bolj mojega novega. S tistim obdobjem sem že zaključila. Razpisala bom javni natečaj brez nagrade, potem pa se bom že lotila prevoda tistega poglavja, no! Moj najljubši forum pa je očitno crknil.

Zares sem cela revica, ha?

this-is-so-lame

Prosim, če me lahko nekdo začne zagovarjat. Jaz se ne morem več! Potrebujem odvetnika in sicer brezplačnega in popolnoma vdanega. Bi šlo...?

Se mi pa ob tem porodi še eno pomembno vprašanje - sem sploh potrebna zagovora? Lahko sem namreč dejansko kriva na celi črti, ni res? Mi je že vseeno. In ne da se mi. Povsod iščem opravičila za svoja zlobna dejanja in pri vsakem se vprašam, če ni že izpeto in če je sploh smiselno. Od tega trenutka naprej ne iščem več izgovorov, prostovoljno se javljam za tarčo bombandiranja; če pa se kje oglasi kak rešitelj, se ga pa tudi ne bom branila. Mogoče bo s tem življenje lepše?

Nimam se za otroka Dobrote in Poštenosti, vendar pa me tudi Hudobnost in Hinavščina ne posedujeta... (kratek "zamislek" vase in lahek "otres" z glavo ter "besedni" dodatek) Popolnoma (to je govorilo Nezavedno:)). Ravnam se po tem, kar določen moment čutim in če se to ne izkaže za optimalen izid - shit happens, right?

Beseda dneva: lame excuses (ali kako si je Tina izmislila razlog, da mi ne odpisuje več na ortounulo sms.e!:P)

Plaščkodnevje.

Samo sem. Sem in bivam. Obstajam. Iz mene ne prihaja prav veliko čustev in niti ne premišljujem preveč o tem, če me kaj oz. če sploh kaj me moti. Najbrž sem s tem lahko zadovoljna. Dojemljiva sem za vse slabe novice, tako da so sporočevalci slabih novic lahko brez strahu, da bi postali žrtve mojih solzavih kontra napadov. Tako razpoloženje lahko pometem v kategorijo POMS (pomenstrualnisindrom) in za trenutek lahko osumim današnji pulover (tokrat ogabno zelene barve). Počutim se izjemno udobno. OMG! Je to morda čustvena stabilnost??

Moram res vsak mesec celemu virtualnemu svetu sporočit datum kdaj določena tekočina lije ali ne lije iz mene? Zakaj za vsako čustveno stanje iščem razloge, ti pa se vedno navezujejo na krvaveče pojave, ki se dogajajo ali ne dogajajo enkrat na mesec?

Danes je moj Prvi plaškov dan. To je poseben dan, ki se zgodi vsako leto in je določen glede na trenutne klimatske razmere, ter napoveduje še mnogo plaškovih dni. Predstavlja eno večjih garderobnih dilem zjutraj, ko nisem prepričana v to, da je zunaj že dovolj hladno, in eno večjih garderobnih zadovoljstev kasneje, ko pomolim nos v sveže-hladen zrak in ga v ta isti sveže-hladen zrak molim še vsaj deset minut. Nos je premražen, a telescu ostaja toplo. Udobno je. Spet.

Imam (še) dve vprašanji in sicer:

1. Je folijo, za katero prosim, da si po gorenjski varianti zavijem preostanek pice, potrebno plačat? Res se mi škoda zdi, da več kot polovici pice prepustim, da se razgradi v smetnjaku, če se lahko razgradi na toplem v mojem želodčku malce kasneje (verjetno se tukaj skriva tudi kanček ekološke težnje).
2. Je to normalno, da me je že na tretjem predavanju ta teden zagomazilo po hrbtu, na rokah pa so se mi pokonci postavile kocine? Ne gre za kaj podobnega spolni vzburjenosti, ampak preprosto me ob nekaterih dejstvih oblije kurja polt (pozitivna večkrat).

Mimogrede... Sem na začetku fejsbuktelenovele, ki bo nosila globoko sporočilo, katerega pomen bo odkrit šele na koncu. Kmalu se dogajam v zanimivem ljubezenskem trikotniku! Režija: M+D+M.

Svet je črn v črni barvi.

Na ponedeljek še posebej.

Potem, ko si s sebe zdrgnem vse osmrdke (sem štejem vse od izpuhov, ki se mi zažrejo v najbolj oddaljene kocine pa do umazanih ograj, ki so moderno prelimane z garjasto bakterijo), ki jih je name nalepilo vedno bolj utrgano in megleno Mesto, ki nima več nobene tolerance s časom in samo priganja in trobi in vrvi (glagol vrveti), se usedem za računalnik... Ki prav tako priganja, trobi in vrvi!

Obljubim, da se v prihodnjih ponedeljkih izogibam črni barvi.

Grem na mašino, ki bruha denar (bankomat). Grem po bone, da si privoščim malo cenejši tvojih5minut sendvič. Butam po vratih, ker se nočejo odpret in uspem dojet, da moram pobutat zraven vrat, da se odprejo. Neumna sem bila cel dan. Dražjega 5minutnega sendviča si nisem v miru privoščila tam, kjer sem ga nameravala, ampak sem ga pogoltala 5minut pred pričetkom pričetka predavanja. Zelo pozno popoldne sem izkoristila mcBon in niti nisem čutila posebnega zadovoljstva ob tem. Enkrat sem šla zacahnat (označit) njegovo novo posteljo s svojim vonjem, potem pa domov. Na vlak. Plačat dodatek k vozovnici in doživet eno večjih zadreg v zadnjem času.

Obljubim, da ne bom nikoli več kupila črnega puloverja.

Nisem vedela ali naj se usedem ali naj stečem nazaj. Zvok, ki je podoben TutGagTutuju, me je opozoril na to, da ne smem biti zadovoljna s tem, da sem na poti domov. Enostavno povedano - rakotvorni prasec mi je crknil v ključnem trenutku. Nisem upala nikogar zaprosit za komunikacijsko žverco, ampak sem po kramljanju s samo seboj spoznala, da si ne želim 20minutnega pešačenja do svoje tete, ki je morda niti ne bi bilo doma. Zagotovo sem morala vedeti, da me domači StaršMobil čaka postaji. Javno se zahvaljujem punci, ki mi je danes rešila dan. Res je bila prijazna in prisežem, da ji bom posodila telefon takoj naslednjič, ko jo vidim pa tudi, če ga ne bo potrebovala!

Jutri bom v rožnatem. Obljubim!

In če hočem, da je ta Jutri res rožnat (kljub dežju), se moram v trenutku spravit k načrtovanju nekega programa.

---

photo by Matic.

Danes sem lepa.

Če sem včeraj in predvčerajšnjim tulila v luno (kijenibilo), si pregriznila spodnji žnabelj (ustnico), se na tleh sobe valjala v nemoči in obupu ter klicala psihiatre (sliši se grozno, majčkeno pretiravam, ampak hočem, da si vsaj približno lahko predstavljamo razsežnosti mojih notranjih razklanosti), sem danes lepa. Ne pomeni, da sem svoje frustracije premagala (niti za centimeter jih nisem premaknila!), ampak pomeni, da sem spet sposobna treznega razmišljanja.

Pomeni tudi, da se bom po 35ih dneh končno spet objela z Njiiim!

Če ocenim, kako sem se držala na ravni pogrešanja minuli mesec... Prvič sem v temi (s širokim e-jem) močila blazino (tisti dan po prihodu iz toplic), čez štirinajst dni sem vajo ponovila, a s tem, da sem naslednji dan naredila traparijo (vađajna svetuje: ko ste pod močnim vplivom negativnih čustev, ne pišite elektronskih sporočil - raje nekoga ubijte! Pri elektronski pošti se je nesmiselno izgovarjat na neprištevnost, pri umoru pa se že da kaj zrihtat...), ampak sem prebolela. Najbolj porazna za mojo dušo sta bila pravkar minula sreda in četrtek. Kot sem že nekje rekla - pogrešanje se je vzporedno s pričakovanjem stopnjevalo. Verjetno sem ošvohnila življenjsko energijo nekaterih prijateljev (sploh tistih, ki so me morali dan na dan poslušat), a sem optimist in vem, da se bo v naslednjem tednu spet vse zravnalo nazaj.

Torej? Ocena? Minus 5! Minus zaradi določenih pretiravanj in kompliciranj, 5 pa zato, ker res nisem imela občutka, da bi bilo hudo. Jes, jes, še vedno sem ednina, tisti jokavi kiksi pa le kažejo na to, da sem tudi človek! (khm.. ženska?)

Čakam, da bo ura osem, da zdrvim na letališče.

relativno zadovoljstvo

Po relativno zadovoljno preživetem ponedeljku sem se odločila nagradit, kajti relativno zadovoljno preživeti ponedeljki so redki! Iz štacune sem se obložena z vrečko čipsa, tremi čokoladami, koruzno žemljico, čokoladnim krofom in s češnjevimi žvečilnimi gumiji zbasala v avto in še preden sem se pripeljala domov, sen požrla krof, eno čokolado in tri hrustke čipsa (ah, to je prednost statusa sovoznika!). //=4,53€//

Tanji sem v ročice - brez, da bi sprejela odgovor "ne" - potlačila svoj indeks...

Ne sanja se mi od kje sem načrpala toliko dobre volje, ko pa sem polnih 30 minut kakavčkala z meni ne prav ljubim bitjem (na koncu se je sicer izkazalo za precej normalno srečanje - zapadli nisva v noben konflikten vozelj), potem pa še vsaj štiri ure preždela v neprodušnih prostorih hiše Tamkjersopredavanja. Tole drugo spada med še posebej grozne in travmatične izkušnje in če se ima to namen ponavljati vsak ponedeljek, začnem z greenpease kampanjo za varčevanje z energijo. Sovražim nepotrebno razsipnost!

Tudi relativno zadovoljno preživet torek je za mano. Prvič v življenju sem naročila solato. V piceriji. In jo tudi dejansko in konkretno jedla (nisem je pojedla, ker imam majhno želodčno kapaciteto:D). Jaz, stroga nevegetarijanka sem naredila svoj prvi korak k spremembam (sploh vedela nisem dokler me na to ni opozorila Maja:)), o katerih nedogajanje sem na depresiven način razglabljala enkrat nekoč (čudno zasnovana poved, res:P). Po dvajsetih minutah premikanja po centimeter za centimeter in po petminutnem nemočnem obstoju sredi križišča, ko so se na semaforju zamenjale že tri zelene, mi pa smo še vedno tičali tam in poslušali hupanje nestrpnih avtomobilov, sem končno prestopila na drugi mestni avtobus, kjer sem... Stala skoraj v šoferjevem naročju. Pametno, da sem se po svoje dišeče palčke in po Sabinine nogavičke odpravila v času, ko se vsi masovno odpravljajo domov. //=2€//

Tanja mi je v ročice - brez opozorila, kaj mi daje - potlačila moj indeks...

Ja? Čudovit je! Žal fotografija ne toliko, ker je slikano pod lučjo in moj fotoaparat boljšega ne zmore, ampak bistvo je vidno - Tanja zna! Tanja ve! Tanja ima čut!

Všeč mi je to relativno zadovoljstvo. Kljub premnogim stresnim udarcem čez dan, se že drugi dan zapored zadovoljno odpravljam spat. Jutri me čaka Sreda, za katero že zdaj vem, da se bo iztekla podobno - prisiljena krvodajalska akcija (prisiljena!) plus šnofanje (ovohavanje) štacun z obutvijo že kažeta na variacijo mojega zadovoljstva. //=cca.100€//

Tanji bom v ročice potisnila še vse zvezke, knjige, skripte (še srednješolske!), da mi jih obarva v vseh barvnih odtenkih po njeni lastni izbiri! (hecamsezelo:))

In pogrešam... Že zelo močno. *

Pošastno!

Povezava s Halloweenom v tej objavi je zgolj naključna!

Zaloga filmov s strogo romantično vsebino je za tak večer, kakršen je bil včeraj, obvezna! - Poudarek je na zalogi in ne na samo enem filmu, kot je A Lot Like Love (kratek komentar: enkrat v prihodnosti se grem tudi jaz gola slikat na skalo sredi gmajne! :D), kajti Indiana Jones kot starček (in še vedno atlet) je povzročil naslednje:

• 50 minut sem na pavzi držala svojega retardiranega mišaka* in vmes klikala po spletu, da sem videla, če sem še vedno v stiku s sedanjo civilizacijo,
• drugo polovico filma sem pustila za danes dopoldne/popoldne, ko bom čutila, da so ljudje okoli mene še vedno živi in da so ljudje,
• nočne more. Niti na wc nisem upala. Sanjalo se mi je o lobanjah, o ljudeh brez kože na obrazu in o ljudeh s scefranimi lasmi.

V ne prav stabilnem duševnem stanju** sem najbrž še bolj dojemljiva za fantazijo drugih (Spielberg & Co.) - že v običajnem stanju jo napihnem do neverjetnih razsežnosti, v malo bolj občutljivi duševni fazi pa je z dodatkom svoje lastne bolne domišljije to umor za moj paranoičen del mišljenja. Ah, se mi je res potrebno tako vživet v vse, kar je izmišljeno? Zakaj ne morem preprosto samo spremljat poteka dogodkov, brez da bi v to vložila kupa emocij? Obljubim, da bom upoštevala Tinin radodarni nasvet, da naj take stvari dojemam s humorjem. Hudiča, saj je samo Indiana Jones! Sploh ne sodi v žanr horror movie.jev (priznam - pri teh šele stisnem mednožje:)), ampak sodi v žanr filmov, ki so na top5 listi mojih priljubljenih žanrov!

Sredi noči je name padel še plakat, z nogami sem zatipala nekaj hladnega, za kar sem potem ugotovila, da je to steklenička silikona za lase, ki sem jo popoldne malomarno odvrgla na posteljo in malo kasneje je malo zapokala okenska šipa - sedaj me bo zares težko nekdo prepričal, da to ni bilo delo starodavnih in uročenih pošasti! Huh... Tako zelo strahopetnica sem. In pošastno ni to, kar gledam na ekranu, ampak je pošastno to, kaj sem!

---

*"retardirani mišak" - še vedno mi dela samo desna tipka, leva klikne le od časa do časa - nastaviti sem si morala funkcijo levičarjev.

**razlaga za to, kakšen je bil včerajšnji večer, se skriva v "ne prav stabilnem duševnem stanju"