Arašidovo maslo.

Spet v fazi samopomilovanja in spet v fazi samoanaliziranja. Celo pot domov in še prej - po blazini, v kopalnici in med vdiranjem lužaste vode v ne-vredne-svojega-denarja-Škornje. Da bi obtožila Prvi redni in večni ženski izgovor? Ne morem. Morda bi se morala strinjati z Drugim ženskim mitom, ki vključuje jemanje tistih tabletk in vse njihove razpoloženjsko nihajoče stranske učinke? Tudi ne morem. Je problem v tem, da sem ženska? Povsem verjetno!

Zakaj iščem opravičila? Bom potem posušila sledi žalosti, jeze, obupa, zbeganosti in vseh drugih tisočih negativnih čustev, ki jih kljub naprezanju ne morem definirat? Bom lahko razglasila in obtožila pravega krivca - zlobno gospo žlezo, ki je odšla na dopust in dopustila hormonom, da naredijo kaos v mojem organizmu? Potem naj bi se počutila bolje... Res?

Danes sem iz sebe izlila skoraj cel Atlantski ocean. Ustvarila bi lahko še Pacifik pa se bojim, da ne bi kdo utonil (že tako nas pumpajo s strašljivimi posledicami taljenja ledenikov). Nezmožna sem česarkoli... In jutri je izpit. Kolokvij. Ni važno. Arašidovo maslo v kombinaciji z marelično marmelado je še boljše.

Izgubila sem očala!

Mhm, rada pišem o svoji nesreči.

Ni mi jasno kako, kje, kdaj in zakaj... Če sem jih pa v torbici mrcvarila cel večer! Bila so mi namreč precejšnja ovira pri dostopu do mobitela in denarnice - samo dveh drugih stvari, ki sta tedaj bivali v torbi. Kadar se tako, kot včeraj, spravim ven, jih običajno pustim doma ali pa pospravim v etui za očala. Pa dobro - včeraj sem bila malomarna in jih v torbico zabrisala kar tako... Brez obleke. Ni se mi zdelo neprimerno, ker so mi šla skozi cel večer tako ali tako na živce, neprimerno se mi je zdelo šele, ko sem doma ugotovila, da jih nikjer več ni.

Prosim! Je še kdo (poleg mojega marsovskega fanta, čigar izguba očal je stalna praksa) kdaj izgubil o č a l a?? Ne, jaz jih res nisem še nikoli. Izgubila sem edino leče, ki so mi iz očesca skočile celo dvakrat in se izgubile v taki meri, da jim niti brskanje med peskom ni več pomagalo - v večini drugih izvenočesnih skokov je, očitno precej adrenalinskim lečam, to pomagalo vedno. Očala pa so bila polomljena, potacal jih je dinozaver, steklo se je razbilo, okvir je bil skrivljen... Izgubila pa jih še nisem! Priznam, večino časa grdo ravnam z njimi - in to iz povsem iskrenega razloga: ne maram jih. Vseeno so hudo potreben del mojega življenja, kajti v ekran nočem zijat z osemcentimetrske dolžine.

Izgubljena naj bi bila jaz in ne očala!

Things to do today:

1. Get up.
2. Survive.
3. Go back to bed.

Prisiljena sem bila, da ukradem ta mali načrt dneva. In če že kradem - potem mi ni treba povedat kje sem to ukradla?

Get up: Čudovito je na silo odpret oči v dan, ki od mene ne pričakuje ničesar. Zahteva le tisto, kar zahtevam jaz, seštrikam si ga po lastnih idealih, brez pritiska okolice, brez naglice. Vse je ležerno, vse je tako, da so še misli tiste, ki se jim ne ljubi. In vse je pod vtisom pretekle noči, ko je namesto vrtnice, ki posušeno prilepim na steno svoje sobe, prinesel sebe.

Survive: Tako sem se za preživetje bojevala cel dan - pred zaslonom, polnim Dexterja, pred krožnikom, polnim hrane, in med dvema kupoma literature, polnima študiozne vsebine. Študiozne? Študijske vsekakor. S prvima dvema sem boj že izgubila, zato sem morala tretji izziv prestaviti na jutri. Tokrat sem preveč utrujena, preveč debela in preveč v Dexter-svetu - v svetu, ki me je obsedel, ki me je navdušil in me navdihnil. Čeprav se mi še sanja ne v kakšnem smislu. Na koncu danes ostajam neumna. Glavno je, da sem preživela?

Go back to bed: Snifanju znanja bo namenjena sobota. Danes sem pogledala 12-2 Dexterjev. Damn, I'm good. Do dostave druge sezone sem potešena. Zelo upam. Še vedno ostajam brez duhovitosti, mehurju pa obljubljam: svojo dozo ursi čaja dobiš jutri.

Dexter je... Ah! Krivda gre le h K.T.in.M.! :P

Gizelca-miš.

Tako uporabno se počutim! Koristno... Pa še produktivno zraven. Komaj čakam, da vstanem ob šest nič nič, komaj čakam, da se skregam z garderobo in na silo popijem čaj. Ne smem pozabit na knjižnico, ki (uboga reva) že cel mesec čaka, da vrnem knjigo in plačam zamudnino.

Všeč mi je nahrbtnik, ki sem ga sestrsko dobila pod smreko konec decembra. Ta vikend sem ga na rame zavihtela prvič in počutila sem se izredno udobno. Srednješolsko.

Superge jutri mi ne bodo drsele na ledu, ker meni nikoli ne drsi. Med dvanajsto in tretjo uro bom prepisovala manjkajoče zapiske (to obljubim) in za hip skočila okoli štacun, če me morda najde pulover bolj živahnega značaja. Vzamem ga, če se bo le strinjal s številko na mojem bančnem računu!

Mislim, da sem svojo bolestno romantičnost uspela pregnat. Ne z Gizelco-miš, ne z lejdiz najt.om, ampak s poštenim potopom med članke in poglavja učbenika. Res postajam čudna.

Na sliki: Gizelca-miš (tudi Phillip ali Jerry - ker sta v Mojčini enciklopediji ženskega spola). Mojčini lasje predstavljajo zemljo, dormeoodeja pa nebo. Gizelca-miš sicer domuje v Katjušini sobi.

Tudi jutri bom uživala v minus temperaturah. Ah! Hočem Jutri! Čeprav v grlu še vedno obstaja cmok - drugačen od tistega prejšnji teden in še večji, grozljivejši.

Led je toplina.

Romantičnost moje duše počasi začenja presegat meje normalnosti. Sicer res uživam in predem v vseh svojih sladkih idejah, pri katerih bi kar ostala in za uresničitev niti ne bi poskrbela, ker mi kot ideje zadostujejo, ampak prosim... Od prelivanja vse rdečo barve napihnjenih balončkastih srčkov v sebi mi bo počasi postalo slabo!

Zato se danes ponovno odpravljam na ženski večer, tako imenovan lejdiz najt, ki mi bo nazaj vrnil vso feministično miselnost (če se spomnimo Katjuše: "moški so prasci. Ampak lepi.") in me prepojil s humorjem, ki ga že prav bolestno potrebujem.

Na eni strani bi ostala zapletena v svojo klobko romantičnih misli - ker je udobno, je toplo in je domače. Na drugi strani pa sem svoje prijetnosti sama s sabo rahlo sita. Tako mirna sem v sebi, tako ne-jaz! Navajena sem burnih viharjev, dezorientiranosti in bruhanja lave v sebi, tako pa se le prepuščam Januarju... Ki ga ljubim in katerega ledenost in umirjenost v meni vzbujata sama topla občutja.

Pa z vsem tem ni nič narobe verjetno. Samo ironično se mi zdi. Ne želim si padca nazaj v delujoč vulkan, a hkrati si ga želim, ker je strašljivo dejstvo, da očitno v sebi nisem sposobna združit romantike z duhovitostjo. Ali pa se samo motim... V bistvu vsak dan gledam Xeno - in včeraj je bila ravno na vrsti epizoda, kjer se sreča s Herkulom.

Photo by Matic

(slika: tako primerna je za to objavo in tako čudovita je v splošnem)

Nočem Jutri!

Hočem Danes!

Hočem sprehod po snegu, po gozdu, po soncu, po hribu navzgor. Do drevesa, ki je dvojno drevo in do razgleda, ki je čudovit razgled. Hočem stiskanje in čohljanje trebuščkov, hočem citiranje angleškega teksta in hočem govorno popravljanje izrečenih besed. Hočem še ugibanje gesla, hočem fotografiranje in sestavljanje sendviča, v katerem se med drugim znajdejo tudi neromantični ocvirki. Hočem zadnji čokoladni obesek s smrekice, hočem prerekanja o počasni internetni povezavi in hočem umivanje zob z isto zobno krtačko. Hočem mrmrati in šepetati do pozne nočne ure in hočem zaspati tik pred svitom. Zbuditi se hočem zaradi vrtanja v steno v zgornjem nadstropju, hočem kracanje s kulijem po hrbtu roke in pojesti želim dunajski zrezek z limono.

Hočem nazaj svoj Danes in nočem, da pride Jutri!

Nočem se zbudit s cmokom v grlu, nočem dilem z garderobo in nočem na vlak. Nočem na kosilo in nočem se panično učit prezentacije na pamet. Nočem zastajanja besed v grlu in nočem meglenja pred očmi in plesočih črk na papirju. Nočem črnega tunela, ki je na sredini presekan z visokim zidom, v katerega se zaletim. Nočem nesposobnosti improviziranja, nočem postati pretresena, nočem postati raztresena. Nočem živčnega smeha, ki je posledica zadrege, in nočem domov priti utrujena od ničesar. Jutri nočem nenarejene seminarske in nočem zaspat z novo skrbjo v mislih.

Nočem svojega Jutri in hočem, da bi bil še vedno Danes!

Photo by Matic

Najin prvič ali v tretje gre rado.

Če bi vedela, da je prvi poljub, ki sem ga oddala in hkrati prejela v letošnjem letu, lahko tako lep, tako čudovit, tako nič drugačen kot sicer, pa vendar poseben, ker je pač prvi v novem letu in ker je njegov.

Če bi vedela, da je na pol spremljanje oddaljenega pokanja, žvižganja in bliskanja v njegovem naročju tako sladko, tako romantično, tako udobno, tako nič drugačno kot sicer, pa vendar posebno, ker so nekje vendar razglasili novo leto in v zrak pognali vse orožje proti zlim duhovom (menda) na enkrat.

Če bi vedela, kako čarobna sta omenjena opisa, tako nič posebna, pa vendar tako drugačna od preteklih dveh novoletnih praznovanj, ko sem le na daljavo pošiljala poljubčke (zvezdice?), zraven pa buljila v par, ki se je skoraj požrl od navdušenja in hrepenela po tem, da bi bila raje tam in ne tukaj.

Če bi vedela, ga verjetno ob novem letu ne bi spustila stran od sebe.

Zdaj vem in tudi on ve, da je na vsa naslednja silvestrovanja obsojen name!

Ah! Pa ta simbolizem, kateremu velik pomen še vedno dajem, čeprav se na vse pretege upiram...