Mišice smejalke - lahko fašeš tudi res dolgotrajen krč!

Spet, spet je za mano en tak najljubši vikend, da se moram vsem bahat o tem hudem paketku družbice, ki se je kar naenkrat (pa ne toliko naenkrat, ker so v njej že par let stari obrazi) skreirala v to formo ljudi, ob katerih je greh, če slučajno povesiš ustnice v nenasmeh. 

V bistvu se smejalke kar zagrabijo v tak krč ob vseh lumparijah en večer prej, ki potem nadaljujejo v tem slogu še naslednji dan ob tradicionalnem zajtrku, McZajtrku, ki ne vsebuje tega, kar ponujajo v reklamah, ker so tiste ure že tako zamujene, vsebujejo pa konkretno količino junka, umetnega mesa in maščobnih in debelih kalorij. Ne popustijo (še vedno sem pri zakrčenih smejalkah) ob kafetkanjih in se ne sprostijo niti ob čevap-večerji vse do poznih ur. V krču ostanejo še celo nedeljo z vsemi post-iskricami, ki pridejo, ker je bil tisti dan prej tako ... Takooo neumen, počasen in len.

In ta cela nedelja tudi. Danes sem res vesela, - pa če se še tako nesrečno bere nadaljevanje, da imam polno korito, čez štedilnik, po mizi pa še na pultu na kupe umazane posode, med katerimi so vse skodelice - vseh milijon! - ki jih imam sicer nažokane po malih kapacitetah kuhinjskih polic in za katere nihče ne bi verjel, da vse sploh pridejo v obtok. Pridejo. In tudi sicer - vsaka ima svojo specifiko v namenjeni vsebini, ker ene so izrecno za čaj, druge za kakav, tretje za kavo, četrte za limonado, ko zmanjka kozarcev ... Poleg vsebine je pa pomemben še dan, ker ob ponedeljkih zjutraj pač ne bomo pili iz ta velikih skled, ampak iz najmanjših, da ravno prav, brez šoka in nepotrebnih zvijanj, vpeljejo zaspane notranje organe v nov teden. Po takšnem vikendu!

Izprijen, lesen, črn, nerazumljen, bolan - išče bremzo!

Ampak iskren.

Za vsa tista vesoljska bitja, ki spadajo v spodaj omenjeno drugo kategorijo ljudi (prebivalcev planeta Zemlja), povem, da sem ful humoren človek. Humorist. Cela humoreska.

Včasih pač ljudje res ne doumejo, da tisto, kar bleknem ven, ni mišljeno kot nesramna opazka, ni mišljeno kot error v sistemu, kot pretrgana nitka na možganskem vlaknu, prek katere potuje moral-bi-biti-brihten impulz, ni mišljeno, da izjavo ignorirajo, pogledajo stran, zamomljajo nekaj drugega in prešaltajo temo ali se celo prazno zasmejijo. Mišljeno je, da se od srca smejijo! Da se strinjajo s tem, kako genialna izjava se je sproducirala iz mojih ust. Lahko me tudi častijo, citirajo naprej, me hranijo. Zadnji stavek je humor.

Ali pa bi morala včasih vseeno malo brzdati svoje besede in jih s konca jezika zabasat malo nazaj, naredit pavzo, vdihnit zrak skozi usta, da se besede malo razbežijo in premečejo in poiskat primernejše in bolj družbeno sprejemljive tvorbe. Pa ne da sem kaj pretirano gobčen človek, no. Sem, ampak znam bit čisto okej, najboljši!, sogovornik. Vseeno je najbolj smešno tisto, kar rečem prisiljeno, da bo smešno. Ker je res smešno in spopadi, ki se potem odvijejo znotraj moje lobanje - posledica je včasih rdečelična eksplozija na obrazu - so za crknit smešni.

Marsikdo me je pogruntal v tem kul stilu, se ne bom sekirala za tiste, ki tega ne zgruntajo in me označijo za virdo-ja, kar mi je sicer tudi jasno že od štarta moje odrasle dobe (odrasla sem, ja), se pa malo sekiram, ko pri ljudeh, za katere si želim, da me pogruntajo, ne vem, a so me pogruntali ali sem v njihovih očeh le ena nerazumljena kreacija vesoljsko zmedenih možganov. Pa tudi, če to mislijo - saj nisem škodljiva, ne? In hkrati imajo celo prav, ne? Se pa lahko ti ljudje (to je ta druga kategorija ljudi, ki sem jo v prvem odstavku tega spisa omenila) odločijo omejit druženje, kosila in kave z mano, to lahko naredijo, ampak nočem, da to naredijo.

Konec spisa. In vse je bil humor. "Bil je tako prikupno zmeden, da sem v hipu vzljubil ga." Tako.

Ker jaz sem modern-modern-modern

Sem prepričana, da sem tak naslov v svoji zgodovini že uporabila, a je pač spet najprimernejši za tole fazo, ko sem z dolgočasnega vsakodnevno iztisnjenega pomarančnega soka prešaltala na smuti. Ali iztisnjeni pomarančni sok z limono, združen s speštanim kivijem ali/in banano. Za kaj takega včasih uporabim celo tri rekvizite, štiri! če štejem še nož. Pet! če štejem še ikeino rezalno dilo ...

- električni ožemalec pomaranč, tudi z nastavkom za limono, a na tega kar pozabim, čeprav skoz visi zraven,

- ročni ožemalec limon ali štil za limono ali štofeljc za v rit ali anal plug, če želimo bit najbolj konkretni pri poimenovanju,

- električni palični stroj brez blender varianta nastavka, a dela ravno prav, da koščke spremeni v kašico, da je smuti po ta pravo gost.

Nisem še povsem izvirna, kar se sestavin tiče. Niti nisem zahtevna, ker mi je sam pomarančni sok že od nekdaj zasvojljiva vitaminska bomba za zbudit se - namesto kave, ki razdraži že tako razdražena črevca in ki potem še trese in nervira vsak živec posebej. Bom pa najbrž kmalu začela uživat v eksperimentiranju in novih smuti pogruntavščinah pa bo to spet postal en nov element na tisti listi (jutranjih) opravkov do dvanajstih.

O prehranjevanju. Najbrž gre za problem.

Jem, ko sem nesrečna.

Jem, ko moram delat pozno v noč.

Še bolj jem, če moram delat skoraj v jutro.

Jem, ko sem sitna. 

Jem tudi, ko sem dobre volje.

Jem, ko sem zgrožena nad tem, koliko jem!

Jem, ko tehtnica pokaže kritično proti številki, ki je relativno kul, a me opomni, da če gre ena kila tako hitro gor, gre deset kil lahko še hitreje gor.

Jem, ko je kuhinja razmetana.

Jem, ko sem nervozna, ko nazdravljam na uspeh in ko sem depresivna.

Jem, ko pridem na obisk, in ko pride obisk.

Jem, ko je okrog računalnika polno drobtin.

Jem, ko vidim, da je med tipke zažrtih še več drobtin.

Jem, ko pišem tole.

Jem pomeni prekomerno jem in za brezveze in junk jem.

Jem čips. Jem puding. Jem pudinge. Jem sendvič-čoko-kekse.

Jem tudi tisto, kar spečem, kar skuham, kar vzamem iz hladilnika.

Sicer pa zelo rada jem.

Pojem tudi kaj zdravega. Nedirkalnokonjskega. Doma pripravljenega, vitaminskega in očiščevalnega. Tudi Sindrom Razdražljivega Črevesja je manj razdražen. Koža je čista. K frizerju vseeno moram.

Prehranska disciplina bo špilala v marcu - kruta abstinenca in brez priboljškov. Ne ... Kruta in brez brezveznih grickov, hrustov, pogoltov zaradi gornjih trapastih razlogov.

Stop drobtinjenju.

V teh dneh, v tem mesecu! slabega izražanja svojih čustev, potlačenih frustracij in dokaj monotonega življenja ...

... Palačinke spreminjam v šmorn, medtem ko je lahko pasulj simpl kot pasulj. Sesam, ogromno sesam. Mačji pesek je tako trdovratna zadeva, da je sesalec, novi dirt devil rdeče barve, tako hud in lep, ves čas v pogonu. Edini ima sposobnost, da za celo popoldne pospravi mačke v predal, da vsaj za to popoldne pustijo pesek na pavzi, tam, kjer ta mora bit. Se mu je pa uspela v filter zatakniti črna vezica, za pustno čebeljo tipalko je šlo v bistvu ... Bo zrihtano, ko najljubši fant dobi pet minut časa - kot je bila zrihtana računalniška miš, ki je skoraj dve leti na rdeči podlagi za miš bivala počasno in hreščajoče z mojimi lasmi in z drobtinami vseh mojih obrokov za računalnikom v svojem mehanizmu. In tako kot bo enkrat vsega tega rešen tudi tipkomat, ki včasih izpušča T-je, C-je in Z-je - štrajkajo, ker da ne delajo na čistem terenu. Ne bom več jedla za računalnikom, obljubim! (je rekla in ugriznila v drugi piškot.)

Potlačene frustracije? Kje? No, res jih imam. A s ponedeljkovo ustanovitvijo mape na skorajšnji (oziroma premišljeno določeni) sredini namizja (glede na moje kiklopsko vidno polje se ve) z naslovom DIPLOMA se je vsaj prvi delček teh frustracij razkril in se lahko zdaj veselo spopadam z njo (ali: Se ne napijem na petek zvečer, ko imamo na izi parčkasto druženje in se ne napijem na nedeljo popoldan, ko imamo družinsko kosiljenje, kozarec vina za zraven pa predstavlja samo kozarec vina za zraven in ne glavnega obroka nedeljskega popoldneva, ja). Kar malo katarzično se počutim zdaj, ko tale diplomska frustracija ni več potisnjena v najtemnejši kot temačne kleti, sicer polne neke univerzalne krame in nerazumne navlake, ampak  je povsod okrog mene oziroma bleščeče ždi na namizju računalnika. In trka z druge strani ekrana, da ji odprem. In bolšči vame, ko slučajno pogledam kam drugam po računalniškem vesolju. In špika v oko. In v moj notranji gumb za paniko. ...

Zanimivo sem diplomo poimenovala frustracija. Malo nezdravo se sliši, ane.

Ta teden sem na solati

ker je hladilnik zafilan z njo in ker se mi ni in ne bo dalo kuhat samo zase.

Pa sem tisto pico vseeno spekla ob pesimističnem razmišljanju, kam bom svojo rit naslonila septembra, ko padem dol s te vejice, ki trenuno kaže na izvor moje identitete. Definitivno jo bom morala prestavit s tega stola. V svet.

Sem točno vedela, da bo do te morije v z impulzi zasvojeni buči prišlo takoj, ko se evforija okrog novega brloga poleže ... In se je - takoj, ko sva dobila najin čisto prvi sesalec, kar je čisto nekaj drugega od najinega čisto prvega grelnika vode. Ta takrat ni bil v sorodu z vsemi problemi odraslosti, čeprav sem trepetala pred to divjino, se je malo bala, a se z veseljem spopadala z njo. Iz meseca v mesec hodila z evri čisto na knap pa z nadobudnim nasmeškom na obrazu, kako srečna sem zaradi osamosvajanja in vsega tega, kar pride skupaj z zidanjem in dograjevanjem svoje osebnosti v eno bolj suvereno tvorbo zrelega človeka ... Ja, vse to bi bilo tudi zdaj okej, če bi v teh treh letih prišlo še do finančne stabilnosti in do tega, da na koncu meseca pa še kaj ostane za malo dražji šoping, za eno potovanje brez pufa, za kurčevo vinjeto in ... Sesalec. 

Divjina je z njim že domač teren. In ta divjina sploh ni prijazna in ne zato, ker je neznanka in povzroča negotove in naježene in oprezne korake, ampak zato, ker je postala zelo-znanka, ne kaže ravno lepih in prijaznih zob, je mračna in ... Draga! "Lahko bi bilo slabše," sem danes zjutraj realno rekla in vstala celo malo bolj energično, tudi oko me ni več bolelo, ker se je ponoči očitno spucalo tistega smrklja, ki ga je prej dva dni pacalo. In res bi že morala začeti, zdaj, ko imam sesalec, s Projektom 2013, čeprav bo pomenil novo žrtev neoliberalizma (poglej, po vsem tem še vedno uporabljam ta izraz!) in hkratne totalno zgrešene in zaostale politike naših vrlih poglavarjev.

V tretji osebi ednine ali

končno imam čas za nohtovjekirnico ali
ne trudi se razumeti, ker je vsega preveč ali
ta divji december s težkometalnim štartom resnosti v januarju
ali za eksistenco potrebujeva samo še sesalec ...

ali Jana spet teži.

Hjo, saj sem nekaj želela v decembru zacahnat, tam, v najhujši noriji enkrat, a je še na "Objavi" gumb bilo nemogoče - zaradi vse norije, doh - kliknit ...

Rekordno nizka udeležba piscev na tem blogu v decembru kaže realno stanje dogajanja veselic in divjarij, druženj in pijanij. Pa ne toliko spet, ker vsaj do polovice decembra pisci niso ušli izpod nadzora, pač pa so bili mravljice (tudi hude!) - nosili so paketke hrane in tekstilij v svoje takratno mravljišče, potem našli primerno novo mravljišče za samo dve veliki mravlji in enega malega kosmatega mravljožera in z drugo polovico decembra začeli paketke hrane in tekstilij pa vseh ostalih reči drugih materialov prenašati v to drugo novo Mravljišče. Hkrati v tem času so se šele razpustili, ker so po tednih iskanja našli temo Projekta 2013*, in pozabili biti pridni in začeli s hrustanjem prej omenjenih paketkov hrane, predelavo le-teh v celovečerno in potem celovikendaško izkušnjo tatarskega biftka, čeprav z vmesnim balkan žurom s čevapi, klobasicami in šobsko in čeprav kasneje s "tatarskega biftka je za eno leto dost" in "po tem biftku bomo zdaj kriterije postavljali" večerjami in kosili ... Do Noči, ko se ni videlo ognjemetov in petard, saj smo se v vse to prelevili sami - s samo enim, ne do konca odvitim, odpetim in odplesanim gangam komadom. Poslednji žur je bil tam to in za ta poslednji žur ne bi bilo čisto primerno, če ne bi priklical modrih čelad ...

Pofotodokumentirano imam vse - poslednji mesec mislim. Poslednji mesec enega ful dobrega obdobja, za katerega je bil čas, da se po skoraj treh letih zaključi, ker da odraščamo in postajamo sitni in vse bolj radi sami s sabo ... Zdaj čakam samo še na foto-akcijo (ah, jo imam že na mailu!) pri najljubšem razvijalcu in printalcu fotografij v domačem mestu, potem pa ... Splaniran nakup okvirjev v ikei, da personalizirava edino belo steno v samo najinem (pa malo od črne mrcince, ki je tudi najina) novem brlogu ... Aja, Mravljišču. Obiski. In finger food. In obiski in druženje in udobje in domačnost in Jinx. Samota pa samo takrat, ko si jo sam zaželiš. Brez osame. Ta januar je res en poln mesec in vedno sem imela najraje januar. Z disciplinirano jogico in preluftanim plaščem, s prekolesarjenimi petnajstimi minutami in izbuljenimi očmi/učem zaradi maratonskega serijalnega ogleda supernaturalnih epizod. Pa z vitamini v gigantski posodi za sadje in mini merilcem krvnega tlaka, ker da imam previsokega. In s šalcami polnih polic, čudovitimi šalcami polnih polic! V kuhinji, ki je pa res potrebna novih ... Polic. Za čudovite krožnike, skodelice in mikrovele, da bo več prostora za seckanje paprik, paradajzev in slanine. Ne kosti, čeprav je po novem v enem od predalov našla domovanje prava sekira. Ne smeva se skregat - zaradi nje, sem že enkrat povedala. In se še nisva, dobro se drživa v sobivanju pa četudi je on enkrat že prespal na kavču in četudi so že padale in se razbijale čaše po tleh. Tudi moja najljubša, grda in izpod otroških rok narejena, grda, a s potenciranim sentimentalnim  pomenom oblita Glinena skodela.

Toliko in-ov in po novem letu se je tretja oseba ednine šla spremenit nazaj v prvo osebo ednine, da lahko zdaj, v letu 2013 spet izgubljena napišem kaj izgubljenega v to Izgubljeno Vesolje.

*kaj je Projekt 2013?