on such a winter's day

AND THE SKY IS GREY

Pojedla sem svoj prvi kebab. Lahko se mi smejite, ne bom zamerila. V končni fazi pa ga vseeno še vedno nisem... Lahko se mi smejite še bolj, bom sprejela. Pojedla pa sem svoj prvi kebab krožnik. Piščančji. Kako bi opisala izkušnjo? Okusna, brezčebulna in brezparadajzasta, fino zapečena. Še kdaj! Res si nisem predstavljala, da bom še letos postala kebabjedka.

I'VE BEEN FOR A WALK

Na seznam že ugotovljenih večjih nakupovalnih dilem (poleg kril, katerih dolžina mi nikoli ne ustreza, kavbojk, ki so vedno krojene za celo še1x Mene in čevljev, ki pa so vendarle kos garderobe, ki je najbolj očiten, najbolj must be trajen in že samoumevno zahteva neodločnost) tokrat uvrščam še puloverje. Neverjetno koliko sem imela za pretuhtat, ko je tisti pulover sive barve čepel na meni. Morala sem natlačiti nase eno večjo številko, da sem videla, da mi pri tej velikosti štrlijo rokavi in morala sem se ponovno zbasat v prejšnjo velikost puloverja, da se še vedno nisem mogla odločit. Gumb je bil odtrgan! Zahtevala sem popust, se s tem odpovedala morebitni zamenjavi, če si kasneje premislim (kar je v bistvu pozitivno - poleti sem kopalke nesla nazaj, da sem tam v garderobi spoznala, da so pravzaprav čisto kul in jih ne bom zamenjala za drugo velikost). Dobila sem ušivi petodstotni popust, doma pa mi je mami našila nov gumb. Ki je lepši.

I'D BE SAFE AND WARM - IF I WAS ... 

Uspela sva izkusiti Termalni Tempelj. Prvič in namesto Sveta Doživetij (čeprav je tudi ta prištet zraven). Nič posebnega. Mogoče še malo manj ljudi, kot kot jih je na torek zvečer že tako ali tako, pol stopinje višja temperatura (termalno ja?) in nekaj intimnejših slanih bazenčkov po terasah. Tudi to še kdaj. Všeč mi je, ker sem v vodi tako močna, da ga lahko nesem samo z eno roko! (hah:))

WELL, I'VE GOT DOWN ON MY KNEES

Sploh nisem sposobna izpljunit česa globokega pa čeprav sem že par dni neverjetno poglobljena vase. Ne znam izbezat ven vsega planktona, ki se 'utaplja' v morju moje duše... Ne ljubi se mi. Mogoče ne upam.

... LIKES THE COLD

Uživam v zimi. Ne sanjam o Kaliforniji.

Snežinkasto.

Mulec je nad snegom tako navdušen, da ga komaj spravimo nazaj v bajto, kjer pa začne z imitacijo mučenega človeka ("odiranje kože na živo") in jo uspešno nadaljuje, dokler mu ne dovolimo ponovnega skoka v sneg. Ob tem me preplavi nekaj spominov na to, kako sem bila sama vedno navdušena nad belo preprogo na vrtu in kako sem navdušeno spremljala vsak nov centimeter snežink, ki se je nagnetel na strehi ptičje hišice (mja - to merilo mi je vedno najbolj zanesljivo pokazalo, koliko je dejansko zapadlo snega). Sedaj nisem več tako bolestno prilepljena na okensko steklo, tudi zjutraj nisem skočila iz postelje in stekla ven potacat po nedotaknjeni beli površini (iznakazit jutranjo zimsko idilo je eden večjih užitkov, ni res?). Da je zunaj zasneženo, me je opomnil zvok traktajočega pluga in kidajoče se lopate in šele sredi dopoldneva sem odgrnila zaveso, da sem dovolila beli svetlobi, da butne vame.

Seveda me veseli, še vedno me veseli, ampak danes si bom vseeno namesto večernega mavžanja raje privoščila večerno čofotanje v Atlantisu.

Pingo je as. In nostalgično.

Plaši me:

Poleg vseh tistih (nujnih) temačnih večernih pohodov v klet, bavbava, ki se skriva pod posteljo, štorkljanja breskvinih vej na moje okno v vetrovnih nočeh, trgajočih se copatov in ljudi s prijaznim obrazom, a hladnimi očmi, me ta trenutek plaši še mnogo stvari.

• Datum in več datumov. Čas, ki tako hitro kljuka dneve, ki so že minili (ali pa trga listke s tistega koledarja, ki ga je imel Jaka Racman - kdo ve?) in Čas, ki tako hitro želi, da naj bo tu januar. Še prej pa december. December, ki je že zdaj - ironično - veselo zacahnan z raznimi seminarji in drugimi predstavitvami, januarja pa niti še ne upam zapolnit z obveznostmi, čeprav mi te že grozeče kažejo svoje časovne roke. Čas hiti, jaz pa čakam. Čakam, da mi naenkrat vse pade na glavo in čakam, da ugotovim, da je že prepozno za nestresno preživele dni in da nisem nihče od filmskih norih znanstvenikov, ki znajo izumit časovni stroj (tudi to včasih boli!).

• Obujanje starega prijateljstva. To je ostalo nekje v otroštvu in ni nadaljevalo skupne poti skozi viharna mozoljasta leta in sicer zaradi razlogov, ki peljejo v izgubo stikov, vendar se ne zdijo tako resni, da ne bi bilo prijateljstvo v nekem naslednjem obdobju ponovno možno. Nekateri ljudje se pač dobro čutimo, ni res? Vseeno me moti drek, ki žal še vedno smrdi z neke tretje strani, in ne vem s katerim osveževalcem zraka naj ga prekrijem. Bojim se, kako se bo razpletlo in hkrati se veselim srečanja, ki se obeta.

• Slika, ki se mi čez celotno namizje 19inčnega ekrana smehlja s svojimi na levi strani ukrivljenimi zobki, na desni strani pa s pošastno ravnimi. Po enem tednu še vedno nisem vajena, da vame butneta dva obraza po tem, ko zaprem vsa okna. Sicer luštna slika. Vredna dveh evrov! :)

• Moja nejevera v prihodnost, v kateri mi je zapisano, da postanem samostojna, uspešna in samozavestna ženska z dobrim smislom za kombiniranje kril in ne-nujno-vzorčastih hlačnih nogavic (zakaj so hlačne, če se nosijo zraven krilc?). Hočem postati Nekaj pa sem trenutno tako izgubljena v svojem nezaupanju vase, da bi kar obtičala v varnem zavetju svojega spalnega in delovnega brloga, kjer mi na mizi stoji ogromen krožnik domačega mančmelova. Kot da svojega nosu ne upam pomolit ven in pokazat svetu, da mogoče pa le imam potencial?

Plašljive stvari niso namenjene temu, da me preplašijo. Aha? Čemu pa? Da se spopadem z njimi (obračun s sliko na namizju bo še posebej krvav:)).

Ogabno, priznanje in renčanje

Včeraj je Tina postala moja nova priljubljena prejemnica sms sporočil. Da mi ni bilo treba nenehno preklapljat na "zadnji uporabljeni", sem jo nastavila kar pod "priljubljeni prejemnik" - ampak samo za tistih 24 ur. Pač je imela rojstni dan. Pač. In morala sem ji poslati 21 sms sporočil.

Če imam komunikacijski problem, me je vprašala (ne Tina) in si pogrizljala in požvečila nekaj svojih manikiranih nohtov. Nagravžno. Še zdaj si ne morem izbit te ostudne slike iz glave (še manj skriti prizadetosti ob njenem vprašanju). Pa ne pravim, da je pogled na moje na koncu majčkeno oškrabljane bordo rdeče nohte krasen (čeprav je včeraj bil) - razlog je precej tipkarske narave (tipkanje je krivo, ja!) in zmanjkalo mi je acetona, ampak posledično nohte tudi skrivam.

Do ene izmed oseb, priznam, sem slaba prijateljica - vendar v ravno takšnem odmerku, kakršnega mi daje ona. Čez urico grem tolerirat njene (predvidevam, da jokave) izbruhe, ki me s sočutnega stališča ne zanimajo. Naj bom dvolična, naj bom sebična in nesramna... K njej grem, da se napolnim z informacijami, ki bodo potešile moj opravljivi del Jaza (tu bom prijazna in ga ne bom delila kar z vsakim). V njeni iluziji pa naj le bom oseba, na katero se lahko zanese - edina sem in človek sem.

Mati, ki mi je skušala z mize, polite z mešanico za-life in melona-orbit-čigumov, izmakniti moj kinderbueno, jo je odnesla z močno psihično poškodbo, ki jo je povzročilo moje grozeče pridušeno renčanje.

Novembrski Božiček

Anblivbl. Ne bi verjela, da se sprehaja pred faksom, če mi Tanja ne bi poslala tele fotke in prinesla minivrečke Haribo bombonov. Iz protesta letos ne praznujem božiča! Sploh ni več okusno (bomboni so), niti nobene čarobnosti ne čutim ob predbožičnem rompompomu (pardon - v predpredbožičnem rompompomu). Ne spreletijo me mravljinci po hrbtu, v oči dobim le zlovešč lesk, ki sporoča vsej tej potrošniški družbi njeno bednost in lažnjivost in naivnost in nezemeljsko pretiranost in patetično borbenost in in in manipulativnost (za moje šibko sporočanje itak ne bo nikomur mar:D). Tudi sama sem beca, tudi sama sem žrtev (proizvajalec in produkt hkrati) te družbe pa kaj 'čem... Lahko obesim Božička?

// Pravzaprav sem bila prepričana, da mi ne bo uspelo skracat nobene antibožične objave, ker preprosto postanem preveč nervozna, ampak tole danes mi je bilo pa tumač. Aj em šokd. //

Inspiracijo iščem v razmišljanju drugih

Mislim, da se spreminjam! In sicer v bitje brez sposobnosti za sestavo nekega smiselnega besedila. Že dve uri čepim pred ekranom in gledam v prazen wordov dokument, kamor bi morala zapisati le (!) lastno mnenje o tem, kaj si mislim o zgodnjem učenju tujega jezika (prvega, drugega, tretjega - ni važno).

Inspiracijo iščem v razmišljanju drugih... (copy-paste iz About Me) Tako sem naredila manjši research in povprašala nekaj govorečih in mislečih (to so ljudje) o njihovem mnenju. Dobila sem podobne odgovore na podlagi katerih sem ustvarila svoje mnenje, ki pa je najbrž spet podobno (zelo smo istomisleči namreč) in kakršnega sem v bistvu imela že prej. Problem? Naj se trudim in zijam v prazen list še tako močno, mi skupaj ne uspe spravit niti enega smiselnega sklopa besed. Začnem s tipkanjem, se ustavim, izbrišem natipkano in obstanem pred nenatipkanim. Konec.

Menda je fino, če narediš pavzo, se odmakneš stran od živcejemajočega (ne)dela in zaposliš celice sive barve z drugimi dogajanji... Tako sem se odločila, da se mu oglasim, ker me že tako vztrajno kliče (sicer sem se oglasila že po petih sekundah zvonenja - in kot da se v nasprotnem, zaposlenem, primeru ne bi? :)) - mojemu nenavadnemu spešl-relejšnšip* prijatelju namreč. Spet sva se povprašala, če še vedno obstajava in se dogovorila za kavo, ki je verjetno spet ne bova nikoli dočakala (smola:D, ampak dejstvo, ki potrebuje par grozilnih klicev, da se izniči).

Naslonila sem se nazaj/naprej na prazen ekran in ugotovila, kako enostavno je napisat to, da sem pravkar postala goreča privrženka učenja tujih jezikov čimprej! - skoraj hkrati z učenjem materinščine ("skoraj hkrati" zato, ker mora en jezik vseeno imeti prednost in da se otroku slučajno ne sfuzlja že v odbobju malčka), ker se človekov govor takrat razvija najbolj intenzivno. Z učenjem drugega tujega jezika pa lahko počakamo do... Tretjega razreda (današnje) osnovne šole? S pravilnim pristopom seveda. Nikakor ne prisiljeno. S pravo mero vcepljene motivacije. Skozi igro. Na način, da se bo otrok jezika učil z veseljem in ne z odporom, kot sem se v petem razredu osemletke učila jaz, ko mi še do danes določene stvari pri angleščini niso najbolj jasne (pa recimo, da so mi, ampak si zaradi tistega odpora v "pravem" obdobju nisem nabrala dovolj besednega zaklada in nisem osvojila "melodike" jezika, časi pa so mi sploh še vedno nekaj marsovskega).

Zaključek: čimprej vzpodbujat našega otročička, da bo znal prijatelju reči "donkey" in mu čimprej predstavit razsežnosti satelitske televizije!

Sem za teh pet vrstic res potrebovala skoraj celo popoldne?! Mislim, da bom na blogu odprla novo galaksijo in sicer "odpiram možganske lopute"... Za študij.

---

*spešl relejšnšip: enkrat dnevno pomisliva drug na drugega, enkrat tedensko si pošljeva sms, enkrat mesečno se pokličeva, enkrat letno se dobiva na kavi (kijenepijem). Vsebine sms.ov so pijanske, vsebine pogovorov so poniževalne, a hkrati ljubeznive in življenjske. Pozabila sem na e-poštna sporočila - ta so predvsem vulgarna. Na svoj način se potrebujeva in na svoj način se imava rada. Pa sovraživa se tudi. On je Miha.

Povozil me je vlak!

Moram biti zelo zmedena, da tri minute razmišljam, katera zobna krtačka je moja in potem še tri minute razmišljam, katero zobno krtačko sem uporabila včeraj zvečer. A je bila prava? Starš št.1 ima namreč enako zobno krtačko, kot jo imam nekje drugje tudi jaz. Tri minute se čez eno uro pretepam, ker sem si dovolila pojest kos z vikikremo napacane žemlje. Boli me zgornja desna šestica. Vedno me boli.

Potem se jezim na mandarino, ki je pravzaprav klementina, ampak ima vse lastnosti mandarine - velika je, suha, debelokožnata, peške ima.

In gripozni znaki, ki sem si jih vbrizgala včeraj zvečer... Obupno! Bezgalka pod levo pazduho me boli, da še vedno živim v temi (ne morem odroletat okna!) in glavi ne pomaga niti Lekadol (še vedno tisti, ki se mi zapahne v goltancu, Fuj.). Počutim se, kot da bi me povozilo nekaj, kar je podobno valjarju, tramvaju in traktorju hkrati in ne kot bitje, ki je v sanjah skakljajoče nakupovalo traparije in bilo zadovoljno, da je zapravilo še zadnjih 60€.

Želim si na babji čvek danes popoldne pa se bojim, da nisem ravno sposobna preživet vožnje od tukaj do tja. Na živce mi gre moje ime, še bolj pa razmišljam o spremembi vađajne v nekaj bolj mojega novega. S tistim obdobjem sem že zaključila. Razpisala bom javni natečaj brez nagrade, potem pa se bom že lotila prevoda tistega poglavja, no! Moj najljubši forum pa je očitno crknil.

Zares sem cela revica, ha?