Reciklaža in dileme

Že cel dan se bašem z mojim najljubšim cukrom EVER. Munchmallow. Božanski je. Najboljša potešitev tiste ženske nezadovoljnosti z ničemer (vemo o čem govorimo? :D). Že cel dan poslušam sončne komade oz. komade, ki imajo v besedi skrit -sun- pa čeprav je med njimi tudi Bloody Sunday, ki nima veze s soncem??? Poslušam tudi Katjušine neskončne izpovedi, ki se vedno začnejo s snežaki iz plastelina (tudi cel dan) - za katere sem izvedela, da jih je tudi dejansko delala! - Temu ženščetu tisto Nekaj preveč udarja po glavi... Počasi izgublja stik z realnostjo.

In kje se tokrat skriva moja najnovejša težava? Hja... Torej... Problem, ki je čisto na frišno odkrit. Vsaj z moje strani. Problem dilem... Problem notranjih, navidez popolnoma in hitro rešljivih dilem. Vsaka taka dilema se začne s prekinitvijo moje vsakdanje rutine. Pojavi se notranje razglabljanje o tem kaj bi in kaj ne bi, tehtanje miljontaužnt možnosti, prepiranje ne dveh, ampak miljontaužnt strani, ki traja - ne tri minute kot bi moralo - ampak tam okoli tri urice in pol. Ko Ljudje okoli mene izgubijo še zadnji živec, ki ga premorejo. Nato ugotovim svojo skoraj zadnjo odločitev, a si ponovno premislim. Pa spet debatiranje s samo seboj, polemiziranje, kričanje nase, prepričevanje sebe, da za karkoli se bom odločila, bo narobe. Ljudje ne morejo izgubiti niti enega živca več, zato pridejo v fazo otopelosti. In tega jaz ne maram! Ne maram, da mi Ljudje ne pomagajo več pri reševanju notranjih dilem! Ne maram, da izgubijo zaupanje vame, samo zato, ker sem tako zelo zmešana baba! Nočem, da me imajo za nesposobno hitrih odločitev! Čeprav tako prekleto drži to...

Tako kot drži, da ima Tina najbolj strašen okus za avtomobile. In da se mi trapasto zdi, ker ne znam naredit zanimivega podstavka za čaj. Pa da se bo potrebno nujno lotiti seminarskih nalog, če hočem postati ena izmed tistih intelektualcev, ki se hvalijo s petimi že opravljenimi seminarskimi nalogami! Drži tudi, da sem danes začela reševat naš planet. Reciklirala sem tri revije in nekaj kavbojk, ki jih ne nosim več! Prav tako sem rešila test o tem, kaj moja torbica pove o meni (link sem našla na mojem najljubšem forumu)... Seveda sva z Majo ugotovili, da niti približno ne nosiva toliko krame s seboj in to je izpodbilo tisto dejstvo o gospodinjah in blondinkah (ja, Tina:P). In drži tudi, da sem takoj zbila čisto novo skodelico, ki sem jo kupila moji mami za rojstni dan. Pa da se ne morem zadržat, da ne bi povedala, da sem iz petka na soboto videla najbolj smešno nesrečo, ki se lahko pripeti (avto zapičen v drevo - pol metra nad tlemi :D).

Uf končno sem zdrdrala kar sem imela za zdrdrat, čeprav niti približno nima glave in repa. Danes nikakor ni dan za bloganje. Spet se preveč oseb pogovarja v meni:).