Vonj po pokošeni travi

Obožujem ga... In da zaznam te vonjave tudi sredi betonske Ljubljane? Nosne čutnice v meni prebudijo točno tisti center v možganih, ki mi pove, da moram biti zadovoljna. Polepša mi dan. Prav tako pa tudi oseba, ki je na mojih straneh bloga vseprevečkrat že omenjena:D.

Pa pojdimo od trenutka, ko so se mi pod prisilo Status Quo-jev, odprle očke...

To jutro nisem natanko vedela zakaj pravzaprav grem na mojo velecenjeno eFeF (kh:))), sem pa že od vsega začetka čutila, da ta odločitev ni prava.

Ko se je odpredavalo, kar je moralo biti odpredavano, se je zgodilo tisto, kar naredi gospod April, če začuti, da je skozi oblake poslal malo preveč sončnih žarkov. Yeah, you're right. Pa nima veze. Danes sem bila pripravljena z vsemi sredstvi na upor proti g. Aprilu – imela sem tako dežnik, kot sončna očala. Nisem pa imela prevoza domov. Do neke ure.

Ravno toliko časa naj bi imela, da bi lahko v miru začela izvrševat tisto, kar sem si zastavila včeraj in sicer - nikoli več pokukat v civilizacijo, ki ne bi imela drugega namena, kot da bi pumpala svojo že tako prepametno bučo s še bolj pametnimi zadevami. Torej, z vso vnemo naj bi se ravno danes zabrskala v kup učne literature, ki bi jo pravzaprav morala že predelati, če bi želela sploh razmišljati o svoji prihodnosti. Nah... Ni se izšlo.

Zapadla sem v stanje "sovražim-vse" (z buklami za zgodovino na čelu), potem v stanje "sovražila-bom-vse" (najbrž, ko ne bom naredila letnika in si s tem zaj* tisto šanso, ki mi jo je podarilo Življenje - govorim o tem), nato je prišla faza "čofotanje-po-blatu" (po mislih mi je šibalo le to, da sem tako zabredla v drek, sedaj pa ne morem ven ala učila se nisem, tudi sedaj mi ne bo uspelo), na koncu pa "obupana-bom-ostala-za-vedno" (tu sem se skoraj že potopila). Nakar pa na svojem telefonu zapazim en neodgovorjen klic... Hja. Pokličem nazaj: "Katjuša, bi ti mene prišla iskat na železniško postajo pa grem s tabo po tisto majčko za tvojo dušooo?" - "Oh, seveda Darja".

In tako se je izjalovilo še eno moje načrtovanje za mojo bodočo učno dobrobit. Dan pa se je prevesil v superDan.

S Katjušo sva prebrskali vse štacune (kljub temu, da je to za naju v določenih obdobjih ostudno opravilo), skofetkali sva se tudi - pri tem skomentirali Tinino izjavo o tem, da se ne bi smeli več družit, ker sva druga drugi prevelika potuha (ha, kljub temu, da se fizično več ne stikava tako zelo, sva očitno mentalno ostali še čisto povezani:D), poopravljali sva najini kvazi kolegici (The Ones Who Must Not Be Named), govorili o spremembah vsakega posameznika, ki so nujne in povsem samoumevne (vendar nekateri tega ne dojamejo) in, kar je najpomembneje, Katjuša mi je naskrivaj ponovno vrnila upanje v moje superšolanje in tako spet zaupam vase, spet vem, da bom uspela, da sem sposobna, čeprav z ogromno pritoževanja, samo ja... Spet sem pri načrtu Odklop iz civilizacije, ki se ne uči in Priklop v civilizacijo, polno intelekta. Ja, tudi kolokvij sem prebolela.

Hvala Katjuša, tudi za prevoz domov:P (na katerikoli strani križišča si, vedno imaš prednost Ti:D).