Histerična sem. Kot že cel dan in kot že cel včerajšnji dan. Tresem se. Od nenehnega joka, razburjenja, nezadovoljstva. Sovražim sebe, sovražim ptičjega zmaja (zmaja s ptičjim obrazom ali kako že?) in sovražim mamin strupeni jezik. Slednji se je uspešno pomiril, a jaz bi vseeno še vedno na glas kričala. Pa vem, da ne bo izboljšanja, zato sem razumsko potisnila svoje Kričalo v globine Sebe, da tam kriči v blazino in ostaja neslišen okolici (kar se je izkazalo za precej neuspešno).
V sredo sem s svojim prepričljivim govorom uspela izsiliti, da sem dobila tisto nekaj čudežne tekočine. Po nekaj mesecih, ko sem že mislila, da sem s tem opravila vsaj za nekaj let?! Priznam, pomagalo mi je. Spet sem dobila svojo staro sigurnost v korak, tudi mravljinci v stopalih so izginili (meglen vid, opažam, še vedno ostaja). Sem pa zato dobila ogromno količine energije, ki je moje drobno telesce nima več za kaj porabit. Razen za kričanje. Razen za jok. Razen za razburjenost. Prisežem, da vse to ni posledica prepovedanih substanc in prisežem, da si taka nisem niti najmanj všeč. Minilo bo, ko si spet malo uredim podstrešje. In spet se bo pojavilo, ko bo to podstrešje neurejeno (mogoče obratno).
Hvala Ljudem za tolerantnost. Po slabih dveh dneh solzavih izbruhov v njegovem Objemu, sem se tokrat ustavila pri mojih ubogih starših. V parket me je skoraj zabetoniral brat (parket, beton... Tudi to gre skupaj?), ki mi je zasedel računalnik v trenutku, ko sem vdihovala mir in tišino moje sobe. K sreči je že odšel (čudno... Niti utegnila nisem stegnit jezika o svoji nepripravljenosti za posojo svojih torrentov). Vlak! Vlak me je na še najbolj posebno težak in okruten način razburil. Nemirno sem se presedala ob množici neznanih, tujih, temnih (predvsem temnopoltih) obrazov. Dvajset minut je trajalo moje živčno pogledovanje proti reki, ki se je umazana vila na desni. Z vlaka sem stopila... Z dobrim evrom v plusu. Sprevodnik v vsej natrpanosti ni uspel name vreči niti pogleda. Nekaj dobrega?
Pred očmi mi plešejo črne muhe. Ne najdem nobenega pravega sredstva za povečanje koncentracije. Bojim se marsičesa, kar me čaka. Zdaj in kasneje.
Te dni sem se na lestvici Izgubljenosti od ena do deset prav zares znašla na prvem mestu.
Vreme pa se mi... (Khm. Nam!) Smeji v obraz. Privoščim mu.
Sploh imam pogum, da objavim nekaj takega?
6 komentarjev:
Takole bom rekla, Vađajna - marsikdo čuti podobno, pa tega pač ne objavi, zato ja, si pogumna in še zdaleč nisi edina s svojimi občutki.
Prepusti se dežju, pojdi počet nekaj, kar ni povezano z učenjem, nekaj, kar te sprošča in uživaj v odmiku od ljudi. Potem se vrni in kričanja v konec ;)
Hvala n.:) - pa saj se tudi meni ogromnokrat zgodi, da marsikaj napišem pa potem ne objavim, ampak tokrat sem pa kar eno potrebo imela po tem:) - pa čeprav je nesmiselno izpadlo.
Sem se prepustila dežju (najprej pa dooolgemu tušu in pospravljanju sobe:)), ampak sem se potem vseeno učila, čeprav pojma nisem vedela, kaj sem delala. Ponoči pa spet nič spala (oz. precej nemirno). Torej, zaenkrat kričim še vedno:).
Pa še enkrat hvala za besede:). Veš, kar pomagajo:).
meni včasih tkole pomaga tek: mogoče čist simbolično, ker "zbežim" sama pred sabo. in če paše, si zraven dobesedno še nabijam muziko na tistemu malemu mp3ju.
Oja, kar vem kako je tole s tekom:). Si sfrišaš in zbistriš glavo. Jaz sem ravno prišla z miniminikolesarjenja (res mini) pa mi je že teh nekaj minutk prav pasalo (čeprav mi je šel tako na živce ves folk, ki bi ga morala pozdravit pa se mi takooo ni dalo).
se strinjam da tek vedno pomaga. še zmeraj sem zbežala pred vsemi svojimi problemi, čeprav sem hudičevo počasen tekaš.
Zato je včasih bolje se izkričati in se soočiti s problemi.
Pa saj veš, da bo kmalu sonček posijal. Tako in drugače.
Janja, dokler so problemi takega tipa, da minejo sami od sebe, je tek super zadevščina ja (pa kričanje tudi:D).. Ampak, če pa niso rešljivi sami od sebe pa tudi kričanje ne pomaga več :/ - vseeno pa ja - najprej se izkričat, potem pa ukvarjat s problemi. Ta kombinacija skoraj zmaga:).
Itak pa ja... Tole o sončku je pa vedno:).
Objavite komentar