Mali kričači in moje "mačehovstvo".

Točno vem, zakaj se mi to dogaja. Natanko razumem, kdo in kaj in zakaj in kako se mi maščuje. Razlog tiči v tem, da sem nekoč bila Otrok. Sicer povprečen, a s tem radoživ, igriv, glasen, hiperaktiven in razvajen Otrok. In bila sem tudi Otrok s starejšim bratom in starejšo sestro, ki sta toliko starejša od mene, da sta bila v mojih najbolj ekstremističnih otroških letih ravno v njunih najbolj občutljivih najstniških letih. Seveda sem jima kravžljala živce s svojo otroško trmo in s svojim otroškim zoprnim in zelo pogostim metanjem v tla (sredi trgovine mi pa še vseeno to ni nikoli uspelo:)). Tisti rek "vse se vrača, vse se plača", ki jima je verjetno še najbolj razbijal po glavi v mojih močnih trenutkih, se je uresničil... Že nekaj let nazaj, a dojemam ga šele sedaj...

Pri mojih rosnih še-ne-dvanajstih letih me je brat prvič razglasil za teto. Nič travmatičnega sicer. Vesela sem bila male kobacajke Zoje... Dokler ni začela govorit. In ko je začela govorit, sem jaz počasi prehajala v fazo pubertete. Lahko si predstavljate, kako sem jo počasi začela sovražit (uh, tole je pretrda beseda. Recimo raje, da mi je počasi začela presedat.). Pri malo manj rosnih še-ne-16ih sem postala teta že drugič. Spet sem bila vesela Mavricija, ampak ga v lastno zaščito nisem pustila tako blizu kot sem nekoč Zojo - da mi ne bi še ta postal neprebavljil. Ja, imela sem (imeli smo) šibke trenutke, ko sem kolerično reagirala vedno, ko je nekdo zaropotal nad mojo sobo (ta nekdo sta bil vedno onadva, ja), a sem se počasi navajala - z že bolj le občasno izgubo pameti. Oskar? Pravkar je prišel v obdobje polomljenega spraševanja "ka to" (= Kaj je to?). Naštimala mi ga je sestra. Sestra, ki je v času svoje zelo težke mladosti (= tako menda misli vsak drugi najstnik) utrpela še največ psihičnih bolečin. Priznati moram, da mi je moj, včasih nehuman odnos do nje, pošteno vrnila. Nad menoj se, namesto nje, torej izživlja njen sin!

Ne prenesem tiste posebne trme, ki jo premorejo le taki mali vražiči. Ne prenesem tiste posebne razvajenosti in izsiljevanja, s katerim znajo upravljati le malčki. In "mami, mami, mami!" kričanje za mojo (!) materjo, torej njegovo babico, ko se za tri metre in tri sekunde umakne stran od njega, mi gre še posebej na organ telesa, ki prevaja kri.

V splošnem imam rada mulčke. Od teh seveda najbolj moje tri. Nečake. Ob vsakokratnem mojem zavijanju z očmi, si rečem, da moj otrok NE bo:

• jedel jogurta (ali karkoli drugega še ne kuplenega) sredi trgovine - sploh mu veličastnosti take navade ne bom nikoli pokazala! Dotaknil se ne bo nobene police s čokolado - v tem primeru bom pred njim odvila čokolado, mu pomolila košček, ki ga bom v tistem trenutku, ko bo stegnil roko, zbasala v svoja usta!
• dosegel tega, da bom pritekla vedno, ko me bo poklical - še posebej, če bo zraven trpeče jokal. Nalašč ga ignoriram! Izsiljevalec mali.
• pljuval po avtu, ker se mu to slučajno zdi fino in zabavno - že dejanje je grdo, kaj šele izvrševalec! Zagrozila mu bom, da ga bom celo njegovo puberteto zafrkavala z njegovo zunanjo podobo... Popolna zafrustriranost v tem obdobju mu prav zares ne uide!
• metal stvari (igrač, kuhinjskega kastrol, svinčnikov) po tleh - v trenutku vse te stvari zabrišem vanj, če to stori le enkrat! (Pretiravam, preziram fizično nasilje. Torej, če to stori le enkrat, ostane brez vseh pripomočkov, ki nosijo potencial, da so vrženi ob tla!)
• vlekel mačka za rep - seveda razumem, da je rep mamljiv, še posebej ob cvileči reakciji mačka... Vseeno bom tako vreščala ob tem, da bo iz strahu takoj izpustil rep iz svojih tac. (Vem, tudi psihično nasilje ni način...)
• jedel kadarkoli (in karkoli) se mu bo zahotelo - ne bo stradal, ampak pustit mu pa ne mislim, da bo po cele dneve nekaj hrustal. Dokler ne dobi prvega PMS.a (za deklice seveda) je to nesprejemljivo!
• posedoval niti ene igrače, kupljene z moje strani - še posebej tiste ne, v katero se bo zapičil po sprehodu v nakupovalnem centru (da bo prostor za igrače, kupljene s tetine in stričkove strani! Pa za vse podedovane avtomobile s strani bratrancev). Sicer bova pa itak hodila le v živalski vrt (kjer bodo živali varne za ograjo:))!

• hodil po mizi - kar zmrazi me, ko si predstavljam ta prizor. Izpodžagala bom noge mize, da se bo porušila tisti trenutek, ko se bo desetkilska kepa pripravljala na vzpon! (hecam se - da mi socialna služba že vnaprej ne odvzame pravice do starševstva:)).

• se metal v tla - najbrž bi se še sama zraven zabrisala. Ne, ta vrsta izsiljevanja je zares grozljiva!

Zanima me, kaj vse od tega bo uresničeno. Vzgoja je delikatna stvar in vsak starš ima svoj prav. "Moj otrok ne bo tak!", se vedno glasi odgovor moje zgroženosti nad videnjem, kako nevzgojene nečake imam. So res nevzgojeni? Sem le sama tako natančna, ker imam pač še vedno to "srečo" (v navednicah zaradi relativnosti), da nimam še lastnega naraščaja? "Mačeha!", mi je danes zabrusila Mati, ko sem ji razlagala svoje "moj otrok pa že ne bo!" poglede... In to mi reče oseba, katero sama največkrat proglasim, da ima mačehovsko vzgojo?

Še vedno pa sem s svojim idealom pleničnika veliko bolj prizemljena, kot sta bila brat in sestra, ki sta ob pogledu name govorila, da otrok pa že ne bosta imela. Ah, kar slutim, da bom na koncu sama ena tistih najbolj pussy staršev, ki jih vodi otrok in ne le-ta njega.

P.S.: upam, da je jasno razvidno, da se sama še nekaj let ne vidim v vlogi mamice:) (da me ne bo kdorkoli česarkoli obtožil:))