bi - bom - sem

Nepričakovana čajanka z Uršo, kokto in kakavom, se je izvrstno zaključila z mojo veleumno zgodiselahkolemeni zamenjavo stranišča za obiskovalce s straniščem za zaposlene. Vsaj na čistem sem opravila svoje, bilo pa mi je manj nerodno kot pri predavanju angleščine, ko sem sošolcu, ki je kihnil, na glas rekla "bohpožegnej" in to v prepričanju, da je profesorica vprašala, kako bi v slovenščini rekli "bless you" (nimam pojma, katera izkrivljena možganska celica mi je namignila, da ven izpljunem tako bedarijo).

Spet! Ponedeljek je pravkar zares moj najljubši. To je uradna potrditev. Ko sem bila spet utrujena na pravi način, ko sem bila na pravi način nažrta s kebabom od dveh prijaznih neodtukaj fantov, ko sem bila (in sem še vedno) brezslabovestno zadovoljna, ker sem bila povsod, kjer sem morala biti, in ko je bil najin komentar, ki sva ga spisali na zares timski način, še posebej pohvaljen (tega bi najraje kar zaselotejpala na steno svoje sobe).

Dal mi je poduk (Ponedeljek osebno). Take vrste, ki ga moja Globina že pozna, a ne teži prav preveč k uresničitvi. Tudi če je moral Katjušin smsbox utrpeti hude duševne bolečine zaradi trpečetežkih vsebin z moje strani, sem spoznala (nisem spoznala. V bistvu sem le še enkrat občutila), da moram pri dilemi "bi ali ne bi" v e d n o vzeti besedo "bi", jo transformirati v "bom" in nato še v "sem". Občutek po končanem, torej po "sem", je namreč zelo dušočohljajoč.

V Torek je pogled skozi okno depresiven, pogled na mizo še bolj, v usta zbašem še zadnji košček munchmellowa, ki sem ga spekla sama (in pekla sem prvič po lanski vlogi muffinpomočnice), gumb na šalterju za glasnost zavrtim v smeri bolj na glas in... Ugotovim, da bom morala zares odpreti novo galaksijo "ponedeljek". Freaky?