Pritlikava golazen!

Vsem ljubiteljem otrok se že vnaprej opravičujem za moje nestrinjanje z obstojem podmladka! Pamžasti zajedalci, jih imenujem tokrat.

Ne maram jih:

1. Zjutraj, ko kot stampedo divjajo po celi bajti, jaz pa, uboga miš, posledično preidem v fazo kaotičnih sanj, ki nimajo niti približnega repa in glave (približenga zato, ker konkretnega tako nimajo). Žal, pred polnočjo skoraj ne hodim spat. Ne morem, ne znam! Znam in zmorem pa naslednji dan v miru prespati dopoldne. Tudi do desete ure je okej - samo, da je mir! Na ne tak način pa iz postelje vstanem sesuta.
2. Opoldne, ko se namesto pridnega goltanja hrane slišijo le trmasti, nehvaležni vzkliki tojezanič! in jazbipil! in teganebom! Ne, to mi res ne pomaga pri boljšem apetitu.
3. Popoldne, ko norijo in kričijo. Če je prisotno samo to dvoje v času, ko sem pritimač že sama po sebi tečna, je dovolj, da sem tečna še bolj. Če me angelsko prosijo, če bi jim prepustila računalnik za legostarwars igro, se sicer počutim kot terorist, ampak od svojega "Ne!" ne odstopim. Naj trpijo še oni, si rečem.
4. Zvečer, ko zaradi njih zmanjka tople vode, ker imamo za dve družini še vedno le 90litrski bojler. Seveda. Tudi zvečer so za mojo nesrečo krivi oni.

Vendar... Kot sem že nekoč zapisala: rada imam te mulčke. Dokler mi ne skvarijo mojega notranjega ravnovesja - takrat postanem grdi stvor z grdim izrazjem. Še posebej imam rada moje tri, ki me imenujejo teta (čeprav me ob vprašanju o svojih tetah nemoremverjet zatajijo). Četrti revež, ki bo dobil naziv mojega nečaka, pride maja. Seveda se veselim in tudi njega imam že rada. But please! Hočem svoj šeposebejjutranji mir in hočem, da mi po kosilu ne bi bilo treba pazit, kako bom stopila in kako zaprla vrata, da slučajno ne bi zbudila enega od njih.

Namenoma pozabljam, da sem bila tudi sama včasih strašen mulec, grozljiva mlajša sestra in razvajena jedka. In namenoma pozabljam, da sem taka še sedaj.