Zanimivo, ko s prvim februarjem začnem izpolnjevati tako imenovane novoletne, ki so lažnjive, obljube - govorim o tisti Obljubi, ki precej neodločno, tiho, sramežljivo, nesamozavestno in jecljavo momlja o sprehodu vsak dan. Laž gor pa dol - danes je bilo sonce, danes je bilo modro nebo in danes je začetek že tretjega tedna študijskih počitnic, kar v prenesenem pomenu pomeni tipkanje seminarskih, kar v prenesenem pomenu pomeni gnilobivanje med štirimi stenami brloga (moj brlog ima štiri stene!) z ogromno samopomilovanja, tečnobe, ki se jo da uspešno prenašati preko telefona (TMS = Tečnoba Message System) in večnega produciranja Ničesar (obraten proces tega je sicer tipkanje seminarske).
Pričujoče stanje bi me lahko še naprej onesrečevalo, če ne bi ob pol desetih zjutraj, ko se mi je od tople sape na laseh naredilo ivje (hecno je imeti bele lase), nekdo (ki ni jaz) pritisnil klik v centru za govor, da je ta potem Starševki beblbebl-izblebetal, da bi šlo njeno najmlajše bitje rado na sprehod. S tem je stvar zaključena. Starševski ambicioznosti, da bi se svojega otroka vsak dan spustilo na zrak vsaj za eno uro oziroma za dlje, kot sicer presedi za računalniško igrico, ni moč uiti. Pomolila sem prst, mati mi je podala najdebelejše rokavice in zunaj na snegu sem bila kot srnica v gozdu in kot zajček med grmovjem (tudi padla sem več kot tridesetkrat) in kot merjasec na travniku več kot uro in pol!
Seveda se zdaj počutim nadodlično. Z gnilobivanjem lahko nadaljujem, a upam, da s to spremembo, da danes dokončam eno od seminarskih, medtem ko jutri začnem z duševnimi pripravami, za katere upam, da si bodo vzele krajši čas kot običajno - ali: za katere upam, da si bodo vzele čas manj kot dva tedna - za naslednjo seminarsko nalogo.
Zgodba o fotografiji "Pot proti objemu radiatorja in teme":
Posneta takoj, ko sem se iz brezna po štirih priplazila na dan, uzrla sončno resnico in poiskala širšo snežno gaz. Ko je za mano v snegu ostalo 29 plus 29 (štejem tudi tiste brez glave) angelskih odtisov - zato je vse tako svetlo!
Pričujoče stanje bi me lahko še naprej onesrečevalo, če ne bi ob pol desetih zjutraj, ko se mi je od tople sape na laseh naredilo ivje (hecno je imeti bele lase), nekdo (ki ni jaz) pritisnil klik v centru za govor, da je ta potem Starševki beblbebl-izblebetal, da bi šlo njeno najmlajše bitje rado na sprehod. S tem je stvar zaključena. Starševski ambicioznosti, da bi se svojega otroka vsak dan spustilo na zrak vsaj za eno uro oziroma za dlje, kot sicer presedi za računalniško igrico, ni moč uiti. Pomolila sem prst, mati mi je podala najdebelejše rokavice in zunaj na snegu sem bila kot srnica v gozdu in kot zajček med grmovjem (tudi padla sem več kot tridesetkrat) in kot merjasec na travniku več kot uro in pol!
Seveda se zdaj počutim nadodlično. Z gnilobivanjem lahko nadaljujem, a upam, da s to spremembo, da danes dokončam eno od seminarskih, medtem ko jutri začnem z duševnimi pripravami, za katere upam, da si bodo vzele krajši čas kot običajno - ali: za katere upam, da si bodo vzele čas manj kot dva tedna - za naslednjo seminarsko nalogo.
Zgodba o fotografiji "Pot proti objemu radiatorja in teme":
Posneta takoj, ko sem se iz brezna po štirih priplazila na dan, uzrla sončno resnico in poiskala širšo snežno gaz. Ko je za mano v snegu ostalo 29 plus 29 (štejem tudi tiste brez glave) angelskih odtisov - zato je vse tako svetlo!
3 komentarji:
Jst sem šla pa na sprehod direkt po službi... sem lovila zadnje sončne žarke in na mrazu vztrajala do mraka. In počuti(la)m se nadodlično ;)))
Tole potko sem pa tudi jaz v spremstvu 2x4 tačk danes prehodila in res prav paše sonček v tem mrazu (samo še 30 stopinj več bi moralo biti)..
storyteller, vsaj sonček nas zbrca ven, če ne že kdo drug, super :D
Maychi - pa saj te ni zeblo??? :D Meni je bilo ravno prav :) (pa še vedno se mi izredno kul zdi dejstvo, da se nahajava v istem okolju :))
Objavite komentar