Kaj me osrečuje?

Ko med obračunavanjem mojih prisluženih evrov preteklega meseca ugotovim, da je že skoraj april - ker če ne bi bilo konec meseca, se obračunavanja niti lotila ne bi, ane, sem pa spregledala to novico, da april pride takoj, ko je marca konec - in padem skup, ko se ozavestim, da sem za ta naslednji mesec postavila deadline, ko končam z grobim posegom v wordov dokument, poimenovan Diploma, in prešaltam na konkretno izvajanje pisanja teoretičnih smislov, do konca meseca pa s teorijo zaključim ... Potrebujem nekaj tolažilnega. Kaj je to?

Najprej deset minut stara kepica ...

Ki po hudem niti ne enournem seksu kvasovk zraste v trikrat večjo pošastno gmoto ...

In se spremeni v fiksno, okamenelo, zapečeno!, obmirovano stvar za pojest.

Moj prvi pirin kruh! Ne da bi bil na videz kaj posebnega, kaj drugačnega od mojih ostalih krušnih skulptur, ki so vse po vrsti čudovite (nadsamozavestno povem), je pa bolj zdrava in res malo bolj hlebčkasta oblika kot sicer, saj v glavnem preferiram štručke, žemljice in bombetke zaradi njihove praktičnosti in luštnikavosti. Vseeno se bo dalo naredit sendvične poslastice za nafutrat moške geeky možgance, ko bo človek od vse kreative postal lačen na mestu službovanja.

To je tolažilno. To me osrečuje!