Nasmeh

Današnji pohod v tisto hočem-biti-bela Ljubljano je minil z grozljivo težkim in sluzastim cmokom v grlu in najbolj grdo grimaso na faci daleč naokoli, vrnitev domov pa s strašno lahkotnostjo in nasmeškom na ličkih, ki so šajnali vsepovsod. Zasluga za to gre natanko tistemu esemesu, ki ga pet minut nisem upala prebrat in ko sem ga končno prebrala, sem se sredi štacune skoraj zjokala (malo solzna sem postala, ampak čisto na skrivaj) - za razliko od vikenda, je bilo tokrat od sreče.

Skozi cel dan naprej sem veselo poskakovala z enega konca Ljubljane na drugega, zraven veselo prepevala mojo bumčeko*, trikrat sem sama od sebe odstopila sedež na troli starejšima gospema in gospodu - kar je zelo redek pojav - sicer me je pri zadnjem primerku gospod posadil nazaj na stol in prijazno rekel, da ni potrebe, ker gre on na naslednji postaji dol... Cja, še celo nisem se hudovala nad tem, da sem se spet postavila v najkrajšo vrsto na železniški, ki pa je, itak, za šalterjem imela najbolj počasno ženšče, ki ni razmišljalo o tem, da se nekaterim mudiii (ne na vlak - oz. ja! Na vlak! Ampak ne, ker bi ga zamudila, ampak zato, da bi sedeeela!) in kar je še bolj špasno - vlak, ki je zatrobil takoj za mojo ritjo, ko sem prečkala prehod, me ni niti malo ustrašil! Očitno sem na te troblje postala že odporna...

Tista trojka na kolokviju, ki sem jo prejela mesec dni nazaj, pa sploh ni bila tako katastrofalna kot se sicer sliši... Profesoričina prva reakcija ob pogledu na moj kolokvij, ki ga je izbrskala izpod kupa drugih papirjev, me je še posebej nasmejala - "u, to je ta, ta globok!". Heh, res sem tu mač in preočitno nakladala, falila sto let (pri vprašanju 19. stoletja sem opisovala 20. :D), malo bila površna, malo preveč mislila, da neznanje lahko pretvorim v znanje... In to je bilo to. Je pa povedala, da znam pisat in da se moram le še naštudirat o tematiki (doh, ne a res? :)). In tako zelo obljubim, da se bom! Zares hočem s kolokviji naredit izpit...

Prav gotovo ni bil tipičen ponedeljek in točno ta trenutek se moram spravit pisat prezentejšn za angleščino, ki bo naslovljena z my blog presentation. Haha, kako prikladno, kaj?

* bumčeka bumčeka muv tu d left! Bumčeka bumčeka dans tu d rajt.

don't hate me

Pliz?

Spet je prišlo do najbolj neprijetne situacije, ki se lahko zgodi v življenju nekega posameznika (sploh Mene). Prišlo je do tiste najbolj občutljive situacije, kjer je vsaj ena oseba vedno prizadeta. Da bi se zvezde odločile, da bi bila enkrat za spremembo sita oba - tako volk, kot koza - je skoraj nepredstavljivo. Največkrat pride celo do tega, da se med sabo požreta, a kljub temu nista sita. Zakaj DA FAK morata v tem vesolju vedno prit DVE STVARI na EN DAN? Neizvedljivo je! V takih primerih bi najraje vse izpustila iz rok, šla iz te dimenzije, prestopila v tisto lepšo, UTOPIČNO - za katero vem, da obstaja (samo še poiskat jo je treba :/) in tam pozabila na vse.

Sovražim biti odvisna od ljudi. Sovražim čustvo, imenovano Obremenjevanje. Sovražim sebe, butaro, kadar si po nepotrebnem zakompliciram lajf. Tako enostavno je povedat, da naj gre vse kamorpačžehoče, a tako težko naredit.

Grozno se počutim, še bolj kot dopoldan, in upam, da se stanje pomiri - zelo kmalu (tisto dopoldan nikakor ni povezano s trenutnim). Ne bom preživela, če se stvar ne bo uredila. Še vseeno sem rada odvisna od ljudi in še vseeno imam rada čustvo, imenovano Obremenjevanje. Vseeno sem rada Kamela (po Nietzscheju - right?:)) - to me naredi človeka.

V svojem bednem življenju nočem izgubit nikogar. Nočem in ne bom pustila. Enkrat sem že in ne bom več. Preveč težavno je poiskat ljudi, ki jim lahko zaupaš ves svoj svet.

. . .

Trenutno doživljam prav en poseben in čuden čas življenja. Zjutraj se zbudim - avtomatsko in srečno. Avtomatsko že, ampak srečno se pa nisem zbujala... Še nikoli. Vsaj ne na način, da bi na to konkretno pomislila. Še bolj čudno je, ko si takoj za srečnim zavedanjem mojega obstoja, skoraj razbijem bučo, ko dojamem, da je realnost kruta. Skozi cel dan se nasmiham vsem ljudem, se iskreno nasmejem določenim situacijam, a se kasneje tudi (vsaj enkrat) zjočem. Potiho, naskrivaj in do onemoglosti. Preveč uživam, preveč sem zadovojna s trenutnim izidom vsakega tedna posebej, a hkrati mi najpametnejši notranji glas dopoveduje, da to ni To in da tudi tisto ni To. Sprašujem se zakaj je temu tako in tako zelo patetično je, ker odgovor poznam. Po vrhu vsega pa je moje doživljanje popolnoma logična posledica tega odgovora.

Rada te imam. Si pomemben del mojega življenja. Moje zgodnje otroštvo je tako rekoč Tvoje. Tepem se po glavi, ker te ne upam obiskat. Ker ne upam videti Tebe v stanju, v katerem Te nisem navajena. Ker sem strahopetnica. Daješ mi dokaz, da tudi v starosti lahko nadvse uživaš, da je vredno živeti dolgo, da si zadnje obdobje življenja lahko začiniš z mnogo stvarmi. Dokazuješ to, česar mladi včasih ne verjamemo, da je možno. Najbolj superbabica na svetu si! Moja modna debatorka in moja opravljivka - z najbolj grotesknim pogledom na življenje, na minljivost, na smrt. Znaš naravnost in na glas povedat stvari, ki so za marsikoga tabu. Tako tipično ŽLEHT si včasih in... Ah, ne morem več.

Post je mnogo krajši od časovne dolžine pisanja. Porabila sem nekaj paketkov papirnatih robčkov in... Zelo sem žalostna.

uhanom sledi regrat

Nora sem na uhane in še bolj nora bom, ko nabavim še eno deset novih, kateri pa skoraj zagotovo nikoli ne bodo dosegli take časti, da bi viseli na mojih uhljih.

Da sem se dokončno prepričala, da znanja za sredin kolokvij sploh ne potrebujem, je že kakšen dan, dva, tri, kristalno jasno. Da pa me, kljub temu spoznanju, nekaj neprijetno prasklja v globinah moje podzavesti (kar posledično že nabija v področje zavednega) pa se mi nekako ne sovpada z logičnimi postavkami, ki jih narekuje moj Jaz. V primeru, da bi mi prav zares mahalo čisto dol (in zraven veselo opletalo naokrog), se verjetno ne bi trudila in printala slajdov našega velecenjenega profesorja in tudi njegova knjiga me ne bi spremljala na vsakem koraku. Ne štima to dvoje, ha? ((če je tole napisano slučajno preveč-v-en-drek-spacano, svetujem branje 'besedo za besedo'))

Spet sem deležna obtožb trehčetrtin štiriperesne deteljice. Da se poskušam odtrgat od treh pereščkov in da hočem hoditi po svetu kot samostojen perešček... Halo? A smo že našli kje pa kdaj deteljico, ki bi imela samo eno peresce? Nikakor! (- če že, je bil to potem regrat -) Oh, ljubosumnice. KLOROFILA VAM PRIMANJKUJE! ("žleht do mene biti" pomeni "pojesti zajc vas vse tri"! :P - zato pridne bit!)

In prosim - nočem več čokolade! Po zadnjih izračunih mi namesto krvi teče kakav in če bo šlo tako naprej, bom v roku treh mesecev postala največja Milkina krava na svetu!

Ker sem (MENDA!) velika brskačka, ki veselo brska po ne-mojih mobitelih, sem že vnaprej dobila zobno batino v levo ličko in sedaj po svetu veselo skakljam z rdečim flekom na obrazu. Naj bi bil le posledica majhnega grižljaja:) (smeh).

^^ dokaz, da sem prav zares brskala po telefonu, ampak prisežem, da samo z namenom, da sem dobila tole več kot eno leto staro sličico z mobitelaaa... Pa še enih par, no. ^^

In ker sem danes precej neodločna, ne bom objavila nobenega videa od Vaya Con Dios! Joj, se mi pojejo danesss.

Btw - meni nevednici... Mi lahko kdo razloži kdo za vraga je Estrella??

Raj BO raj!

A! A! A! Entuziazem na vrhuncu! A! Naročila karte za Rock Otočec! A!

A! Can't wait! A!

((mmm, da se namesto njiju (ˇˇ) povaljam po blatuuu))

^^ photo by Matic, Rock Otočec 2007 ^^

(OHHH yeah. Back to reality - učit.)

Oranžen dan

Nekaj pozitivnega? Sveže iztisnjen pomarančni sok - vsako jutro.

Teden, ki je za mano. Poln nekega konstantnega napora. Utrujena sem, ampak v pozitivnem smislu. Vsa napihnjena od zadovoljstva, ker sem ga zaključila s tako velikim plusom.

-> Uspelo mi je uresničiti poslanstvo, ki sem si ga zastavila štirinajst dni nazaj - narediti tri seminarske, od tega pripraviti dve predstavitvi in afkors... Ni lepšega, kot pa to, da oba seminarja padeta na isti dan. Kolikor toliko sem uspešno preživela oboje - "kolikor toliko", ker sem bila pri predstavitvi partnerskih odnosov poosebljena Katastrofa, ker bi bila lahko taka fantastična tema predstavljena na mnogo bolj zanimiv način. Bilo je vroče, bilo je veliko ljudi, bila sem lačna, žejna in utrujena! --> tako je blestela le Nina, moja zvezdna aura pa je bila bolj šibka, pri tistih trapastih (primitivnih) družbenih strukturah pa itak... Biiip! Antropologija sux in tudi ta bi bila menda lahko veliko bolj zanimiva. Tista tretja seminarska (o našem super razsežnem umu) pa je bila na moje veliko presenečenje - sprejeta. Predstavitev le-te pa me čaka čez kakšen mesec.

-> Mami in oči sta si baje privoščila čudovitih nekaj dni zase, jaz pa sem bila prepuščena na milost in nemilost mojega superbrata (ki sicer JE kul, ampak glede pogajanja za karkoli... je pa enostavno porazen). Zato sem se za dve noči preselila k dragiju, ker se mi pač ni ljubilo izgubljat živcev z usklajevanjem prevoza do železniške.

-> Raje kot lastno brucovanje, smo si izbrale FDVjev žur v Emonski. Samo nekaj ključnih besed: Nika, Nina in Maja. Smeh in jok. Laško in Cuba Libre. Nenormalna gužva in Jan. Zoprni varnostniki in študentski dom. In sem lezbijka!

-> Zoja, tebi pa želim vse najboljše za rojstni dan* (včasih sem tako zoprna do tebe, ampak te imam radaaa. Samo avtoriteto tete hočem ohranit:P)

(Zoja, kakšen mesec nazaj, photo by Matic seveda)

Beautiful Mind

Opozorilo: osebam, ki niso prepričane v stabilnost svojega duševnega stanja, branja nikakor ne priporočam. V primeru, da se branja kljub opozorilu lotite, svetujem hmeljeve tablete*, ki čudovito pomirjajo, a odvratno smrdijo.

*tablete na hmeljevi osnovi

Noč z nedelje na ponedeljek... Nikogar nikjer, nobene žive duše. Samo Jaz, moj Marsovc, ki me nezavedno sili na bruhanje (če ga imam pa tako radaaa), moj Mačji Boy, ki se na vsake toliko poprasklja okoli glavice in pljune... Nekaj-pač Ven, in Mojih tristo dvaindvajset Osebnosti, ki se ne znajo dogovorit, katera bi bila ta trenutek glavna.

Nisem bitje za razmišljanje, ki bi se znašlo v določenih nenadnih okoliščinah. Stvar moram dejansko premlevat in premlevat toliko časa, dokler ne ugotovim, da sem premlevala zaman in da je bila stvar itak že takoj na začetku jasna. Moje sobitje me skoraj vedno lahko zatre in moje Dostojanstvo (ha?:D) lahko spešta že s tem, da grdo pogleda mojo desno supergo. V oblikovanju svojih argumentov sem včasih tako počasna, da me lahko prehiti celo... Tina? (HA!:D) In zato sem običajno tiho... Čez določen čas pa butne iz mene moje super dognano prepričanje (včasih tudi v tisti vodeni obliki slanega okusa) in takrat izpadem... Skrajno smešno.

Sem bitje za razmišljenje, ki se mora nujno napisati nekam, da dobi neko končno, smiselno celoto. Pravzaprav ne nujno napisati. To je le olajšava. Lahko do tistega sklepa, ki je tako ali tako že na začetku jasen - samo, da ga Jaz in moje Osebnosti ne vidijo, ker so pač vedno tako zelo skregane med sabo - pridem tudi na naraven način. Samo nekaj konfliktnih situacij moram dat skoz in že bom dojela, da sem se za brez veze zabijala v zid. Z glavo. Z vsemi tristo dvaindvajsetimi Osebnostmi vred. (a se čuti, da se pravkar ubadam s seminarsko o partnerskih odnosih?) - yeah... It is painful too:).

Definitivno sem tudi bitje, ki tako hitro podleže resnicam razmišljanj drugih ljudi, da je že prav nezdravo! Se vidi v tem, da se mojim Osebnostim na vsake toliko časa pridruži kakšna nova.

Nesmiselno je Tole. Brez koherence. Neke vrste brainstorming. T.i. Vagi-brainstorming. Brez smisla za ostale, s smislom za eno od Mene. Za moj svet, za dimenzijo v kateri obstajam le Jaz... And you know who.

Obljubljam, da v bližnji prihodnosti (roku štirinajtih dni) prihaja na te strani študija o nadvse zanimivi ženski tematiki, ki bo narejena by Vagi&Co. (in ne, nikakor nisem jaz vodja pa tudi naslova še ne izdam). Rada sem Njegov Bučman. Nina, tebi pa se opravičujem, ker moj nočni termin posvečam bedarijam, kot je Tole, a kljub temu sem prepričana, da bova v sredo zablesteli:P (oz. blesteli).