Kronika.

Najnapornejši teden, ki sem ga napovedovala v nedeljo... Je za mano! Pa tudi zmagoslavje ob eni poslani biljard-žogici v luknjo in obbb... Ah, uspešno sem prevozila nekaj dolžin kolovoza z avtomobilom (moj drugič:P)! In, in, in... Grem od začetka...

Ponedeljek 00:00 - 24:00 - pregovarjanje kaj bi in česa ne bi, predvsem pa kako bi in navsezadnje - kako bom.

Torek 10:00 - jok na stranišču fakultete. Nisem vedela ali naj se obrnem na desno ali na levo. Kar obstala sem in zatulila.

Torek 10:02 - pogled v oči bavbava, pogovor in ugotovitev "bavbav je človek!".

Torek 20:59 - ponovni notranji prepiri - veselje, da sem še vedno v igri in strah, da ne bom izkoristila ponujene nove priložnosti.

Sreda 00:36 - spat.

Sreda 16:55 - dokazat, da mi ni zastonj pokazala svoje človeške plati, je težko. Do nje moram biti toliko fer, kolikor je bila ona do mene. Zares se moram izkazat in to ni enostavno breme.

Sreda 21:13 - tesnoba! Cmok v grlu, čuden zrak v pljučih - občutek, da sploh več ne vdihavam kisika, ampak le še črn prah, ki ne gre več ven. Rada bi ga izdihnila!

Četrtek 12:14 - panika! Vem, da znam, a hkrati nisem prepričana. Ne vem več, kaj naj se učim, vse mi je jasno. Pa saj znam hudiča!

Četrtek 14:16 - mami: "Trema te le ovira, pozabi tremo!". Ha? Seveda je to lahko reči. Težje se je o tem prepričat.

Četrtek 19:26 - zdi se mi, da je ura... Pozna. Zavidanje še ni neprivoščljivost!! Zavidam, a privoščim... Printalni mašini, ki ta trenutek tiska vpisni list. Žal ta mašina še ni moja.

Petek 06:45 - "Here we are, here we are, here we go!" tuli melodija iz telefona, ki pomeni tisto zoprno prebujenje v morda zoprn dan. Melodija, ki jo ljubim, a hkrati vedno bolj sovražim. Pogosteje jo slišim, pogosteje jo preklinjam. Preklinjala sem jo tudi to jutro. Še posebej to jutro.

Petek 08:04 - prihod v Ljubljano, vstop na mestni avtobus, kjer me ugotovitev brezplačne vožnje ni posebej navdušila (ja, žeton sem želela stlačit skozi prelepljeno špranjo na kateri je pisalo BREZPLAČNO - šofer mi je moral posebej razločno in počasi povedat, da je prav zares brezplačno). Na bruhanje mi je šlo od živčnosti. Res ni za živet v takšnem stanju.

Petek 09:13 - s tresočimi rokami sem odprla izpitno polo in s strahom začela prebirat naloge. Eeek! Že jaham konja! Vse naloge sem rešila, lepo počasi in brez neumnih idej tipa "mogoče je pa ta varianta bolj pravilna?". Brez dilem, s pomočjo že rešenih nalog. Na koncu sem postala že presamozavestna.

Petek 11:00 - kričala sem od veselja!

Petek 23:49 - končujem s sicer kratkim kronološkim poročilom zadnjih nekaj dni, ki bi verjetno bilo mnogo daljše, če bi pisala o svojih občutenjih tisti trenutek njihovega delovanja. Ah, močno upam, da bo rezultat prav zares takšen, kot ga pričakujem (in pričakujem le pozitivo) in da v ponedeljek še ustno potrdim tisto, kar sem danes napisala in izračunala. Čutim zadah po šestih požirkih piva :).

Avto-Intervju

Pred nami je kratko kramljanje Mene s strokovnjakinjo Jaz za Mene. Posebej sem jo povprašala o reševanju problema "praskanje čelnih mozoljčkov, ki snastanejo zaradi stresnih situacij".

Mene časti. Kaj pijete?

Čaj kamilico, s cvetko šentjanževke - ta se uporablja (citiram) pri blagih depresijah z znaki kot so brezvoljnost, pomanjkanje energije s spremljajočimi znaki kot so motnje spanja, koncentracije, motnje teka in splošno slabo počutje (govori hitro).

Kaj je huje - živeti v nevednosti ali soočiti se z resnico, ki ni ravno rožnata?

Pravzaprav oboje povzroča nespečnost in tesnobo v duši. Oboje povzroča tepež s sekirico po notranjosti pljuč, oboje lahko resno poškoduje mentalno zdravje in posledično ogrozi odnose z bitji, ki so v dokaj pristni čustveni bližini Trpečega.

Vendar... Na kateri strani je vseeno bolje prebivati?

Verjetno bi se, kljub temu, da prva izbira vseeno podpira delčke upanja, ki pripomorejo k temu, da si še vedno pripravljen hlastat za zrakom in tistemu srčastemu organu, ki domuje skoraj pod levo joško, dovoljuje bitje, odločila za drugo možnost - soočenje z odgovorom, resnico.

In zakaj so tu boljši pogoji za življenje?

Sprva pravzaprav niso. Ob spoznanju te neprijetne resnice je padec na trdna tla (tu prištejemo še kopanje nekajkilometrskih jaškov globoko v zemljo) precej boleč. Kot glavni stranski učinek le-tega se pojavi izločanje vode iz oči, s katerim s(m)o ženske že sicer precej seznanjene. Po nekaj urnem hlipanju in močenju blazine pa začne delovati možganski center, ki sprejema predloge oseb, ki so že v četrtem letniku. To jim spet vlije tisto določeno samozavest, ki jo sesalci z razumom (jaz in ti) potrebujemo, da začnemo trezno razmišljat o problemu.

Kakšne sposobnosti pa imajo osebe, ki so že v četrtem letniku, da tako vplivajo na stabilizacijo osebnosti Trpečega?

Te osebe imajo kompleks, imenovan "vednoimamprav" in imajo izjemno egocentrično naravo. Ne dopustijo nikakršne druge možnosti, kot jo imajo sami v mislih, in tako nevede Trpečega zmanipulirajo do te mere, da jim ta hočeš-nočeš mora priznati njihov prav.

Navdušena sem! Ko Trpeči ponovno zgradi svojo identiteto na raven, ki jo zahtevajo družbene norme - kaj se zgodi potem?

Trpeči, ki se je iz svojih podzemnih tunelov izkopal na površje, dobi neverjetno ogromno količino optimizma. Spet dobi tisti glavni gon, tisto glavno silo, ki ga vodi do uresničevanja ciljev. Cilji so novi, upanje ostaja isto - kot v fazi "šenevemničesarzatoupam".

Kakšne so prednosti procesa transformacije (od nevednosti do spoznanja resnice)?

Oseba, ki je že v četrtem letniku, dovoli Trpečemu, da na njegovem spalnem območju poje košček, dva, celo čokolado, kasneje tudi nekaj rezinic čipsa (o teoriji obroka čokolade na postelji je nekoč že pisala N. v svojem eseju z naslovom Valjanje po čokoladni jajčki ).

So te Osebe kdaj ogrožene, da izgubijo svoj pomen in padejo na nivo Trpečega?

Nikoli. Te Osebe imajo jekleno dušo, močno osebnost. Seveda jim ni lahko, ko morajo Trpečemu nuditi občutek varnosti, udobja in ljubezni - - te občutke, mimogrede, Trpeči občasno celo odklanja. Zagotovo to vpliva na njihov močan karakter, vendar se nikoli ne bodo pustile, da bi postale mehke, neodločne. Vedno ostanejo pri vlivanju upanja, seveda pri tem mnogokrat izgubijo potrpljenje, a tudi to je zelo potrebno, da Trpeči ponovno vzpostavi kontakt z okolico.

Če se vrneva nazaj - kaj ponovno upanje ne pomeni spet življenja v nevednosti? Navsezadnje upamo vedno na nekaj, kar še nimamo oz. na nekaj, kar imamo pa obstaja možnost izgube...

Res je. Vedno, ko se postavimo nazaj gor (spet dobimo upanje), obstaja 50% možnost, da se bomo zopet soočili z neprijetnim spoznanjem. Vseeno priznajmo - to nas utrjuje, pripravlja nas na še močnejše morebitne udarce, navsezadnje nam pomaga pri jadranju skozi življenje - da preživimo življenje! Udarci so nezaželjeni, so pa potrebni, da nam pomaga zgraditi tisto, kar bomo, ko bomo umrli - pri tem nisem pesimist, polagam samo realna dejstva (pokaže jezik).

Kako ste modri!

Vedno, ko za silo prebolim določena, običajno negativna čustva...

Kadar ste zabetonirani Vi... Pijete alkohol?

Nikakor ne! Alkohol namreč potroji učinek žalosti in obupa in ko pride čas streznitve, je soočenje z resnico še bolj boleče, kot sicer. Tega si verjetno nihče ne želi. Tu vedno obstaja prijateljica Čokolada, ki sicer povzroča skelečo spodnjo desno šestico, ampak drugih hujših posledic ne prinaša.

Ta teden bo za Vas zelo naporen. Zakaj?

Eden najnapornejših tednov je pred mano. Najbolj naporen bo prav iz tega razloga, ker gojim neverjetne upe za moj obstoj v tej dimenziji. Ne vem, kaj me čaka in to nevedenje neverjetno zaustavlja moje normalno funkcioniranje - odpovedujem se stvarem, katerim se sicer ne bi, živim v nekakšnem balončku, ki ga ne upam (ne morem) počit. Načrtujem porabo ogromnih količin tiste nevidne snovi (energije) za vprašanja in soočenja z odgovori. Pripravljena sem na "da" in na "ne" - vse je namreč potrebno jemat z rezervo, da kopanje rudnikov z golimi pestmi ni tako destruktivno za naše zgornje okončine.

Srečno!

Tudi tebi!

Meni... Komurkoli že.

Pisano ležeče.

Pa pride dan, ko sem utrujena. In ko za to ni krivo tisto, kar bi moralo biti - učenje namreč - pač pa je krivo:

• Ko mami pelje svojega mladiča (mene) Tjakjersozdravniki, narediva mnogo prometnih prekrškov. Kar je še hujše - narediva jih nevede! Jaz, ker ne morem pametovat, ker pač roza knjižice v moji denarnici ni, in Ona, ki bolj ali manj obvlada le cesto našahiša - štacuna (in ta je daleč od Celovške!). Prevoziva rdečo luč in se naupsssnačin vrineva v vrsto, pred kopico čakajočih za mesto na parkirišču. Sram me je bilo in še bolj bi me bilo sram, če bi se nama nekdo nalašč zaletel v rit. // Čakam, da se nekje pojavi blog, kjer bo avtor bentil nad "vrivajočimi se" šoferji. //

• Po še enem prejetju novih receptov (vejica?) so ugotovili, da s seboj nisem prinesla pravega potrdila o veljavnosti napotnice. Ne me hecat! Tudi če bi s seboj prinesla prave vrste papir, verjetno ne bi bil pravi! Verjetno sem že omenila, ampak še enkrat bom: sovražim napotnice! Ni dovolj zdravstvena kartica na kateri piše, da si z a v a r o v a n ? Naj mi ena duša razloži, čemu tako kompliciranje, lepo prosim! // Skoraj sem postala penasta (ne od sline, pač pa od solz - tudi to lahko, ja), ko sem spoznala, da moram jutri nazaj tja :jeznazelo: //

• Ista bergla, isti gospod, gospod "matekejdrobiža?", me je ponovno zaprosil za kovanček. Tokrat z dvignjenimi hlačnicami, ki so pokazale, da ima namesto nog proteze. Oprosti gospod, še vedno se mi smiliš, ampak ne dam ti nobene kovine, ki je moja! // Uf, postajam vse bolj močna na tem področju. // Mojo trdosrčnost je nadoknadila mehkoba moje matere in tako je gospod dobil celotno enosmerno vozovnico za vlak.

• Na vrat na nos sem se morala it pregovarjat z Medicinsko Sestro (točno tisto, s katero mi prijateljstvo ni usojeno), če bi mi lahko priskrbela tisti tako obvezen List. Brez besed mi ga je, s tem pa poskrbela tudi za to, da sta dva mulca za mano zabrusila "ta tamala je za nama prišla!". Gosh - še to sem potrebovala... // Spet me je bilo sram in še bolj sem bila jezna zaradi tistega poštempljanega papirja. //

• Še najbolj izmučljiva je bila lakota... In nabava hrane. Spet sem morala seštevat evre, da se moja predraga mati ni prenaglila pri nakupu (seštevam, seštevam in ko pridem do določene vsote, zapeljem voziček na blagajno). Če na hitro opišem sliko: "Te piškote lahko vzameva!" - "Ne, mami, ne zaslužijo si biti v najinem vozičku, ker so tako nesramni, da niti cene nimajo prilepljene na embalaži!"... // Včasih je bilo drugače - včasih so morali mene privezovat na voziček, da nisem metala nesmiselnih stvari noter! //

• Ob poplavi vsakodnevnih sms.ov (z vsebino zvezdic), sem prejela MMS, v katerem je... Še ne vem točno kaj, ker je čudna slika, ampak je podobno bazenu in lepemu vrtu in ležalnikih. Seveda je to uničilo še moje zadnje, že tako šibke ambicije o učenju. Grozna sem, vem - in optimistično upam, da se po tej natipkani objavi prestavim 30cm bolj v levo, kjer me čakajo številke in ugotavljanje, kako lahke naloge so bile na zadnjem izpitu (kiganisemnaredila). // Moj problem - na izpitu postanem neumna. //

Zato sem utrujena! // Najbrž tudi od nadpovprečnega števila postavljenih klicajev v tej objavi? //

Omejenost Uma

Lastnost, ki mi najhitreje požene kri po žilah... Otrpnem in v obraz postanem popolnoma zaripla in oči postanejo izbuljene in izgledat moram prav supersmešno... Lahko rečem, da mi omejenost predstavlja enega večjih problemov, ki ga lahko poseduje sodobno človeško bitje. Omejenost razumevanja preprostih življenjskih procesov in omejenost prepričanja o nekem preprostem življenjskem procesu. Sama sem neverjetno dojemljivo bitje - dojemljivo za druge poglede, sprejemam jih kot pravico vsakega do lastnega mišljenja. Rada imam različnost perspektiv in nad to različnostjo sem tako navdušena, da občasno pridem do takega razkola v sebi, da kar ne vem katero stališče bi zavzela, kater zorni kot mi bolj ustreza (to velja predvsem za problematike, pri katerih sem še v fazi izbiranja in sestavljanja argumentov)... Včasih se odločim, da imata obe strani po svoje prav in na podlagi tega izoblikujem svoje končno, višje mnenje (ja, ja, prispodobo na to bi lahko našli tudi v prejšnji objavi:)).

Ko sem prežvečila približno tri ali štiri pogovore s tematiko moje nedeljske izkušnje, sem prišla do zaključka:

Tria pravi:

sam, če je [... CENZURA] in je sploh ne morš razsvetlit

vađajna pravi:

nima zraka notr pa vžigalca ne prime

al pa je preveč lufta, ker itak ni nobenga zatišja in preveč veter piha

Prav res... Tole je izpadlo precej nesramno, ampak drugega si o človeku, ki bi očitno moral živeti v srednjeveški miselnosti, da bi dohajal družbene norme, ne morem mislit.

Kot prvo: nikoli in nikdar mi ne govori, da je zveza z mojim fantom najbolj čudna izmed vseh. Povej, da ti svojega partnerja nikoli ne bi pustila brez tebe na morje, ampak dodaj tudi to, da se strinjaš, da ima čisto vsak par urejeno tako, kot ustreza njima. Spoštuj to!

Kot drugo: če mi še kdaj omeniš, da dvomiš v to, da bova čez deset let še prijateljici (in prijateljici sva že od zgodnjega otroštva), te zaradi take skeptičnosti niti ne bom želela imet. Če misliš, da čez deset let tvoje življenje postane le družina, služba in večerno posedanje pred televizorjem... Pa naj postane!

Kot tretje: ne jamraj mi o svojem trpečem življenju, če potem takoj znegiraš moj nasvet in me pošlješ v tri krasne. Mogoče se poznava že več kot petnajst let in v tem času bi tvoja močno zamegljena glava lahko že ugotovila, da imam kar solidne sposobnosti empatije.

Bila naj bi moja najboljša prijateljica, a vse bolj ugotavljam, da s takšnim odnosom svoje vloge nikakor ne zastopa dobro. Okoli sebe imam ljudi, ki o meni vedo veliko več kot ona. Spoznanje, da me s svojo omejenostjo pri mojem normalnem funkcioniranju precej ovira, je žalostno...

In skoraj bi pozabila na... "Ah, smešno mi je, ko pomislim na starega fotra, ki sedi za računalnikom in skajpa." - wtf? Pa kje za vraga si zgrešila point in prednosti tehnologije (komuniciranja)?

[nekoč bom spisala Omejenost uma kot nasprotje Razsežnostim :)]

Ah! Pa ta družabnost družabnih dogodkov...

Zakaj ne maram prireditev tipa radio.belvi.najt?

• Pojma petnajstletne, pijane, vulgarne (grdogovoreče plus šlatajočese) mularije mi verjetno ni treba posebej opisovat. Mogoče smo nekega dne v zgodovini tudi mi bili takšni, ampak na hamburger.proizvajalko (prodajalka hitre hrane?) nismo nikoli zavpili in nismo je spraševali o ... - Em ... Ne vem, kako naj tole na čim lepši način napišem ... - Njeni morebitni ... - Pa kaj pravzaprav človeka sprašuješ, če ga vprašaš, če je f**njen? (hvala za obstoj zvezdic!) - Skratka, nikoli nisem bila nesramna do nikogar pa če sem bila še tako močno v stanju nevemzase.
• Čudni ljudje so vsepovsod. Čudni so tisti, ki na tako prireditev pridejo s svojim psom na povodcu in še bolj čudni so tisti, ki se med množico in pod gigantskimi zvočniki prebijajo z vozičkom, v katerem je temu.primerno.star otrok. Vozi ga seveda mlada mamica v ultra.mini.krilu z ultra.visokimi.čeveljci, ki najbrž ni dobila varstva, čez nekaj let pa bo s svojim otrokom stalno v otološki ambulanti (samo sklepam, tega ne vem).
• "Kako smooo!?", "A smo še tukiii!?" - skrajno neizvirna vprašanja tako nastopajočih, kot povezovalcev prireditve... Bi še šlo, če bi vsak posebej spraševal po počutju in obstoju gledajočih, ampak trikrat na tri minute od enoinistega? Ponavljanje opozorila "obiskovalcem, mlajšim od 16let, zadrževanje na prireditvi po polnoči brez spremstva staršev ni več dovoljeno", mi niti ni šlo tako na živce, drugo je vprašanje, koliko se jih je tega sploh držalo.
• Glede neumnosti besedil slovenskega "zvezdnega" svoda pa se mi verjetno niti trudit ni potrebno... Vse bistroumne citate vemo že na pamet - enkrat jih slišiš pa ti že ne gre več ven iz ušes...

Če me že toliko stvari moti (verjetno je za to kriv ekstremno trezen pogled in čepenje v ozadju)... Povem še razlog, zakaj sem se udeležila tega dogodka - ta je izredno izkoriščevalski in izredno izraža mojo dvoličnost. Čar prireditev na prostem mi še vedno vzbudi neko določeno zahtevo po tem, da moram biti tam, kjer bodo vsi (pa seveda bi bilo veliko lepše, če bi se vrtela glasba, ki je bolj "moja"). Take prireditve so ene redkih, kjer srečam ljudi, ki jih ne bi videla niti, če bi jih hotela zasledovati. To je tista vrsta ljudi, s katerimi ne prideš skupaj pa če se še tako trudiš. Zagi, Miha, Borut... In Sergej. Prve tri sicer srečam vedno, zadnjega nisem videla že več kot dve leti (hah, zares se je spremenil!:D). Monika, ki je moj največji izziv, da jo nekje objamem, je bila kar naenkrat pred mano in Miha št.2, ki sem ga sicer napadla že v petek (tudi čisto po naključju), sem ga napadla še tokrat. Pri belih zastavicah - kot vsako leto.

Vsekakor je naporno it zvečer ven in gledat na dogajanje s filozofskega zornega kota (to je menda ptičja perspektiva - gledanje na problem z vrha... Da, da, nekaj sem se pa le naučila iz mojega enosemestrskega študija filozofije :D).

Lakota, utrujenost, skrbime!

Če sem dolgo časa lačna, sem že tako močno lačna, da sploh nisem več lačna.

In če sem dolgo časa utrujena, sem že tako močno utrujena, da sploh nisem več utrujena! Danes sem bila lačna na točno tak način (da se je prazen trebušček hotel na glas pogovarjati z menoj ravno med izpitom!), utrujena sem pa tudi že ravno toliko, da skoraj nisem več. Celo trditev "če me dolgo časa skrbi, me že tako močno skrbi, da me sploh ne skrbi več" delno drži.

Delno drži, če sklepam po tem, da sem že nekaj časa napihnjena od vsega notranjega grickanja stebelc moje malenkosti, a sem psihično vseeno precej stabilna. Moja Avra je mirna in kar poka od dobre volje, mimoidočim ne potenciram naglušnosti (morda neprimeren izraz za verbalno izživljanje nad bližnjimi?), za ideje s humorno vsebino pa se mi zdi, da so te dni na vrhuncu (v glavi mi lebdi nadpovprečno število smeškov, ki kažejo rito in akrobatsko skačejo eden čez drugega, tri pujske vlečejo za rilčke in s paradajzom obmetavajo gospoda Fižolčka). Še ob ugotovitvi, da prodaja bonov od treh naprej danes ni več funkcionirala (jaz sem prišla tja nekaj minut čez tretjo), mi čelna žila (tista ta jezna:)) niti za milimeter ni utripnila - pa čeprav sem se prej živčno prebijala skozi množico ljudi, za katere mi ni bilo jasno od kje se jih je kar naenkrat toliko vzelo (kasneje ugotovila, da je za to krivo vesoljeveselja, ki je očitno poskrbelo, da se je prometni kaos ustvaril že zgodaj popoldne).

Študentski info sistem se bo vsak hip podrl, ker ne bo več zmogel številčnosti mojih klikov na elektronski indeks (vem, rezultata ne bo še nekaj dni, ampak moji Nestrpnosti nekaj takega sploh ni doumljivo), moja mačja zverina je izredno trapasta žival, če si je dovolila izginiti (ni v njegovi navadi, da prepusti nevemčigavemu sivemu mačkonu, da požre ostanke njegovega (!) zajtrka) pa še za sendvičtvojihpetminut nisem prepričana, če bo zdržal do jutri. Nočem, da se pokvari! Ja, skrbijo me najbolj banalne muhe in skrbijo me najbolj gigantski sloni.

V nedeljo pa naj bi šla na morje. Za eno noč. Ne bom verjela, dokler ne pomočim prsta v vodo! Ja... Tako sem si želela morja, da sem si ga predolgo želela - tako dolgo, da si ga sploh nisem želela več! Mogoče si ga sedaj, ko je blizu, spet majčkeno želim...

"matekejdrobiža?"

"Ne! Nimam!", sem revsknila (pa čeprav je moja denarnica cingljala, ko sem brskala za tistim evrom in 47 za karto). "Dvoletno hčerkico imam doma...", je kravsljajoč z berglami prosil naprej... Jaz pa sem se obrnila stran in ga spremenila v meni nevidno bitje. Ja, tudi jaz sem brezposelna, doma imam lačna usteca mačje zveri, ki je odvisna od moje študentske denarnice (pa dobro, tu spreglejmo dejstvo, da za 90% njegove prehrane poskrbita starša) in kar je zame še najbolj obremenjujoče - imam zahtevne notranje Jaz.e, ki so od časa do časa pravi materialisti in mi ne pustijo spati, če ne dobijo tistega, kar si zaželijo. Ne vem od kje sem zbrala tako moč, ampak pri tej stvari postanem precej odločna - pot iz mojega tošlčka (=denarnica) v brezdomčeve dlani ne obstaja. Nekoč je... Pa sem se na naslednjem vogalu pošteno kresnila po buči, ko sem ugotovila, da mi je za žeton zmanjkalo ravno tistih 20centov.

Pa saj nimam pretrdega srca? Ne - niti z mojo gorenjsko krvjo me ne morete ozmerjat, ker... Ker je to drugače!