Moj Dežnik je lahko -

Lakiram si roževinaste predele prstkov, poslušam trenutno najbolj aktualne moje komade (oh, pravzaprav sem pravkar začela z gledanjem zadnjega dela Opravljivke), čakam, da se mi segreje soba, kajti jaz nisem Pingvin in življenjski pogoji ob prihodu domov so v moji sobi vedno primerni le za južno/severnopolarne živali in čakam, da se odpravim umit moje skromno naglavno šavje (delam na tem, da bo nazaj spet pridobilo nekdanjo bujnost).

Dan Danes je čisto nasproten Dnevu Včeraj. S kančkom sitnobe sem se sicer vseeno zbudila, a po rešeni dilemi (vlak ali avtobus?) sem rumeno zakorakala v dan, ki mi je sicer sporočal sivino in utripal z rdečo lučko "vzemi dežnik!". Vzela sem ga - ta velikega, rdečega, ki mi maksimalno, kakor dežnik sploh lahko, zagotavlja, da mi nadležne kapljice ne padajo na stekelca očal (meni osebno ena najbolj motečih "produktov" deževja). Danes sem bila klepetulja. Danes sem bila polna idej. Danes sem sodelovala. Danes sem bila glasna. Danes sem v vroči, brezzračni, smrdljivi predavalnici ostala edina z energijo. Danes se nisem psihično izmučila že samo zaradi lastnega dihanja pa čeprav sem se fizično komaj nosila po pločnikih ob hrumeči cesti. Danes sem živa.

Domov sem prišla - s suhim dežnikom, kar pomeni, da me je za trenutek prevzela jeza, ker sem cel dan po nepotrebnem tovorila dodatno breme in se obremenjevala s svojim največjim strahom - izgubo, pozabo dežnika. Še večja mera jeze me je prevzela, ko sem se spomnila, da sem včeraj morala skozi vhodna vrata doma vstopiti premočena, ker se je branilec dežja odločil, da bo ostal raje na suhem v veži. Ph! Murphy...

Torej, moj Dežnik je lahko tudi zelo nesramen in posmehljiv balon.