Napredek moje Mračnosti?

Če kopiram naravnost iz zapiskov moje mobajl beležnice:

Končno sem prebila oklep jamrarije in se zagnano, prav z jezičkom, ki je viden v kotičku mojih ustnic (česar se pravzaprav nikoli ne zavem) podala na pot vsrkavanja znanja vase. Eros je premagal gospoda Thanatosa in tako sem postala prežeta z energijo kreacij, ustvarjanja (svojega znanja, afkors). Začuda sem ugotovila, da mi učna snov kar odgovarja in da se v ponedeljek tistim vprašanjem ne bom pustila zaj**avat. Raje mrtva, kot pa njihov posmeh!

Pojedla sem hrenovko, ki jo je razvajeni hčerki skuhala Her darling Mother. Tako sem obžalovala nekaj današnjih, povsem najstniških(!) prepirov z njo (ampak zares sovražim, da me nonstop sprašuje koliko stavkov sem si uspela zapomnit, ker skoz visim na telefonu), zraven pa odmislila vsa pričevanja o nagravžni sestavi hrenovk. Po moji zmagi nad njo (čisto zadnji kolešček sem pustila - stvar navade pač :)), sem se ponovno (priznam, da še vedno motivirano) zabrisala nazaj v učenje - če bi podčrtavanju, občrtavanju, risanju oblačkov in barvanju, sploh lahko tako rekla.

Ob pavzah, ki so obvezno potrebne za moj učni Obstoj, sem večkrat šla prečohat mačkona, ki je z vsemi štirimi od sebe visel s podstrešja garaže (in prisežem, da se mi je vedno nasmehnil!) in ugotovila, da vse bolj izgublja svojo črnino in počasi postaja rjav. Ali je to le zaradi napačnega kota svetlobe? Močno upam, rada imam popolno črnino na mojem mačkonu! Večkrat sem šla pregledat čisto vsako novost, ki se je pojavila na blog-arei mojih blog ljubljenk in ljubljencev (mnja, tudi ljubljencev imam nekaj - za krinko, da me ne obtožijo skrajnega feminizma:)). Hkrati sem prepričevala Katjušo, da naj že usposobi tisti čisto njen Blog, kajti vem, da ima fantastično pisateljsko žilico in ogromno domišljije. Torej, Blog je ustvarila, vendar prve objave pa ni sposobna skracat.

Če že govorim o strahu pred prvo objavo, bi povedala še nekaj resnega - ne sicer zeloresnega, ampak nekaj resnega, o čemer sem ob tem razmišljala:). Ta strah je pravzaprav kompleks (huh, izpadlo bo psihološko, ampak nočem, da tako izpade!) vsakega novo pečenega blogerja (ne vsakega, ampak večine pa že) - boji se odziva ostalih, boji se, da bi vse skupaj izpadlo kot čevapčič (ena od stvari, ki je zaradi žilavih delcev noter, ne jem), da ne bi dosegel pričakovanj tistih, ki ga poznajo (zato je bolje, da sploh ne poveš, da si začel pa naj ugotovijo sami:P), but! Te frustracije je obvezno treba kar preskočit. In začet. Pustit svoji... Em, Mračnosti(?) prosto pot. Tako počnem sama, ne oziram se na ostale, tipkam, kar mi pride pod blazinice mojih prstov in to je to.

Izgubljenec, ki zaide v moje Vesolje (ki je, ne me hecat, tudi Izgubljeno!), je priča vsem mojim pogosto neopredeljenim izlivom. Ha! Ampak še nekaj je tu! Moj asistent, moja brezžična naprava za prenos raznoraznih podatkov! Večkrat se mi namreč zgodi, da imam v mislih tisto nekaj, kar bi bilo obvezno treba zapisat v Svet pa potem to, tako pomembnom sporočilo pozabim. Pa si to natipkam v mojo mobajl beležnico in prenesem bistvo Sem. O ja... Sem napredne sorte, kaj?

Če je zadnji odstavek izpadel, kot da živim za svoj blog, prisežem, da ni res" On živi zame!:P.