ČOKOLADA in Jaz sem Smet

Že ne vem kateri dan zapovrstjo si s posebnim navdušenjem pacam žile... Enkrat z vikikremo, drugič z vročo čokolado, naslednjič s t.i. ledeno čokolado in, afkors, s samim čistakom od čokolade. V takih primerih dokažem, da je sindrom, imenovan "moram se učit!" veliko hujši kot sindrom, ki ga poznamo pod imenom PMS (če se pa združi oboje - se pa avtomatsko vpišeš na seznam potencialnih, ki bodo slej, ko prej imeli težave s strdki, ki mašijo žile).

Danes sem izredno neprijazna do vseh, ki po nesreči zaidejo v mojo bližino (oz. vem, da bom - ker zaenkrat sploh še nisem srečala žive duše). Na mailu me čaka ogromno neprebranih fwd:fw:vPM-jev in se kar ne morem spravit v tisto voljo, ko naj bi me to obsedeno zanimalo.

Grozno slab dan je pred manoooo. In ti trije dnevi, ki prihajajo, bodo tudi še grozno slabiiii. Če mi bo le uspelo, niti nosu ne bom pomolila ven! Prečepela bom... V kotu svoje sobe. Med smetmi. Kot da sem smet tudi sama. Btw - tole je ena redkih stvari, ki se mi je zasidrala globoko v (pod)zavest že v časih srednje šole (Franz Kafka: Preobrazba - remember?) in je ena takih stvari, ki je na prvem mestu, da jo sprejmem za mojo vodilno filozofijo v mojih najbolj mračnih dnevih.

Čokolada pa si definitivno zasluži napis z velikimi tiskanimi črkami.