Feel good?

Ne prav preveč. Prebedela sem skoraj celo noč, proti jutru komaj zatisnila očesce, zbudila pa sem se z glavobolom za umret. Super podlaga za eno fajn skoncentrirano učenje, ni kaj.

Kako mi je šlo na včerajšnjem velepomembnem izpitu? Bolj ko razmišljam, več napak najdem in bolj se prepričujem, da mi je vseeno za rezultat. Seveda. Pa mi je res? Ja, če bi se napetosti, da komaj še živim, lahko tako reklo.

Pomagam si z Enyinimi neverjetno sproščujočimi melodijami, vendar kakšnega posebnega učinka ni. Ne vem, ampak če bo prepotenost mojih prstkov trajala ves čas izpitnega obdobja pa res hvala lepa za to, da postanem živčna razvalina. Izkušeni me tolažijo, da se bom navadila. Se bom res?

Presenetil me je klic s povabilom na lokalno televizijo. Takoj sem zavrnila. Kjer je kamera, tam mene ni! Res, da ne bi imela kaj posebno težkega opravila - razen tega, da pokimam in povem, kako sprejemam Zadevo, vendar sem že tako pod neznosnim vplivom stresa, da nekaj dodatnega res ne potrebujem. Če gospa C. ne najde nobene druge kandidatke, se bom že potrudila, če pa je možno, da se temu izognem, se z veseljem odločim za to možnost. Povabilu pa se vseeno zahvaljujem in sem počaščena, ker je takoj pomislila name.

Moj suhljati maček (vroči dnevi so ga prav pošteno zdelali), ki počasi prehaja v kolektivno last (sosedje so nori nanj in so ga skoraj popolnoma posvojili), se je odločil, da bo nekaj svoje pozornosti - oz. bolje rečeno - bližine končno namenil tudi meni. Spet se je zbasal na najbolj plastično torbico v moji omari in od časa do časa iz tiste strani le zaslišim nekaj znakov njegovega življenja (smrčanje in praskljanje).

~ photo by Matic ~ tačke mojega mačkona nekega zgodnjega pomladnega dne, ko je bil še samo Moj ~

Grem peljat svojo pamet na novo učno pustolovščino (zavijam z očmi). Danes res nisem prav pretirano dobre volje - zelo očiten odraz je tole natipkano besedilo, kaj?