Poraz?

Sram me je bilo, ko sem oddala skoraj prazen list. V trenutku, ko bi podala svojo izpitno polo profesorici, sem si želela izpuhtet iz njenega vidnega prostora. Pa mi je padel na tla dežnik in sem ga morala pobrat, v tistem trenutku pa je že preverjala, če sem podpisana, kar je pomenilo, da sem se v njenem očesu že označila za tisto, ki sploh nikoli ne bo naredila izpita pri njej. Zelo nesramno od nje, da je dala veliko težji izpit kot v prvem roku (menda) in zelo nesramno od nje, da je dala (oz. daje) tako drugačne naloge, kot smo jih celo leto delali na vajah. V uri in pol sem imela ogromno časa za premišljevanje o tem, kaj bom naredila, če izpita ne opravim niti v tretjem roku. Spraševala sem se tudi, če je do svojih otrok prav tako pošastna, kot do nas in iskala profesorja, ki bi bil na lestvici profesorjev, s katerimi si nikoli ne bi želela imeti (hujšega) opravka, pred njo. Nisem ga našla, dognala pa sem, da do svojih otrok verjetno niti ni zverinska, so pa zato pod hudim pritiskom številk in formul (pardon - obrazcev!) že od drugega leta starosti (pravzaprav sva to s Tanjo ugotovili družno). Skratka - rešila sem... Natanko eno nalogo. Z ostalimi sem se borila ves preostali čas, a sem zelo očitno izgubila boj. Počutila sem se izredno neumno in "tako zelo ne spadam sem". Zelena sem bila v obraz, ko sem capljala iz predavalnice... Ampak! Ko sem prišla ven in zagledala še nekaj meni podobno čutečih bitij, sem se počutila veliko lepše. Precej sebično od mene, vendar komu ni pri srcu topleje, ko uvidi, da ni edini lik v vsej tej (očitni) zaroti, ki je potegnil kratko... Zares me je obšel tisti občutek povezanosti, ki ga med seboj lahko začutijo le poraženci.

Poraženci?? Samo trenutni. Poletje - oh, kaj poletje! Življenje! - bom posvetila statistiki. Ljubčki moji... Pred vami je bodoča dr.dr.dr. statistike in prisežem, da bom v vsej svoji prihodnosti poenostavila vse statistične metode in olajšala delo prihodnjim rodovom. Ha, strašni strašnosti bom že pokazala zobke!