Marjaaan! je fest.

Prvo poglavje.

Festkavbojke že navlečene čez rit, festmajčka pa čez joške. Zraven dveh festzapestnic zdaj visi še ena - papirnata kot hudič in to samo zaradi svoje enodnevnosti življenja. Katjuša kot lahko eksplozivno sredstvo capljajoč po nori vročini, Tina kot "mimogrede rignem...fest! za volanom, se ne sekiram in poslušam naprej", Urša kot "na osemnajsti rojstni dan bom vdihnila festivalsko vzdušje in spala bom v avtu" pa še jaz kot "predčasno sem uničila džapenke za na travnik".

To je vse. Schengenfest bo naslednje leto vsekakor bližje našemu parkirnemu prostoru!

Drugo poglavje.

Z džapenkami je bila najprej rešena dilema o tem, če se ti natikaški/natikačni podplati imenujejo "japanke" ali "japonke", potem je bilo z njimi dokazano, da nakup za dva evra in pol ne zdrži do naslednjega Rock Otočca, ampak samo do naslednjega tedna ali festivala, nakar se je izkazalo še to, da nisem gobar in da je hribolazenje v pragozd (tako je!) z golimi podplati in s strganimi obuvalci v rokah pritimač zabavno, lomljivo in sploh ne tako boleče, za praznenje svoje male cisterne v miru in intimi pa se do sedaj v vsej svoji lulajoči karieri zares še nisem tako zelo potrudila!

Tretje poglavje.

Marjan - vedno in povsod. Vsi ga poznamo, vsi ga iščemo. Na sceni je menda že devet let, jaz pa sem ta tako imenovani Marjanov fenomen letos občutila prvič - seveda na ta družabnih lokacijah. Zabavno je in sploh se ga ne naveličaš.

Fest je fest.