Adejno. Masaža ob osmih zjutraj?!

Debate o vremenu niso več tiste debate, s katerimi prebiješ led v procesu spoznavanja z novimi ljudmi. To so zdaj debate o brezposelnosti, zaposljivosti, propadanju firm, da se je dandanes težko redno upokojiti in da je prihodnost mladih pod velikim vprašanjem. Vsi se strinjamo - kot pri soncu in čudovitosti oktobra.

Vseeno pa moj bodoči poklic postaja vse perspektivnejši in je menda trenutno na lestvici bolj iskanih v državi. Če ni to brutalnost!

Uvod z novimi kopalkami zelo majhnega modrca in dvema paroma superg

Znanstveno sem se lotila problema. Če bi kaj bolj pridno sodelovala pri urah metodologije in če bi se že lotila pisanja diplome (to bi me prisililo v podrobnejši potunk v pravila) pa če bi imela ob sebi zeleno knjigco, ki jo moram naštudirat do januarja, bi stvar opredelila bolj metodološko in brihtno, tako pa bom opis svoje raziskave podala bolj ... Plehko in nestrokovno. Po domače. Po šalabajzersko.

Raziskovalno vprašanje: Ali se bo mehurčkanje preteklih let v čem razlikovalo od letošnjega mehurčkanja? 

Raziskovalna hipoteza: Mehurčkanje preteklih let se v ničemer ne razlikuje od letošnjega mehurčkanja,

Najprej je bilo potrebno preučiti historični vidik ("historični" zato, da bi se vsaj kaj zajebano slišalo v tej objavi!). Podatkov za prvo leto mehurčkanja, ki se je zgodilo v juniju leta 2007, nisem našla. Leta 2008 sem prešaltala na oktober, ki me je z jesenskimi odtenki v tej grapi osvojil za vsa leta naprej.

Leta 2008 še nisem bila moderna.  Pravzaprav sem bila dolgočasna, če sem v mobi beležko tipkala ... Mehurčkaste zapise? Mehurčkaste zapise. Opisujem tudi šok ob prihodu domov - ki je predvsem razumljiv, če niti internetnega kabla nisem imela vštekanega v rit..

Grem in greva.
Mehurčkasti Zapisi
Here Comes Gravity

Naslednje leto, leto 2009 kaže zavihek na desni strani bloga, je bilo že malo bolj živahno  Mala rdeča komp mašinca je bila že ob meni, prav tako megabajti epizod raznih serij in oči niso počivale. Odštevala sem dneve, kar je precej patetično ... A se najverjetneje do danes s tem delom migajočega oddiha ni kaj dosti spremenilo.

Grem nafilat Health
Še 13 dni
Še 10 dni
Še 7 dni
Še 3 dni
Še 0 dni ali "hani-ajmhoum"

Lani sem kričala. Potem sem bila še potrebna, še prej pa ekstremno utesnjena v rutino groznih (hmf?) stvari kot so miganje, prehranjevanje in spanje.

Izginotje letos ne pride v poštev

Vstanem - zajtrkujem - telovadim - kosilim - plavam - večerjam - spim
Mantra: "Nazaj v zverinjak!"
Make love or have sex?

Kako bo letos? Namesto sage Somrak, za katero mi prebavila ne dopuščajo več, da jo preberem do konca, se bom potrudila (niti ne potrudila, ker bi zadevo najraje pogoltnila na eks) s Pesmijo ledu in ognja - z drugim delom knjige (ki ga po malem berem že od avgusta), ker sem prvega absorbirala s serijo. Sicer pa zaenkrat, prvi dan mehurčkanja je, sem okej. Lansko trditev "Izginotje letos ne pride v poštev." bi še enkrat zapisala v glavo objave, a ne želim bit še v naslovih objav ponavljanka ... Če bom že v vsebini. Ali pa ne! Vem, kako kul bom potem, ko se vrnem. S čisto novo baterijo, ki ne bo fejk baterija, pripeljana s Kitajske, ampak bo originalna z garancijo. Sicer pa sem si zapovedala, da bom vse skupaj jemala kot res pozitivno izkušnjo in uživala v vsakodnevnem pedalkanju sobnega kolesa. In masažah tudi, no ...

Sadni jogurt brez okusa po sadju.

Japčki v gajbi še naprej grozijo, da bodo zgnili, če jih ne porabim. Živcirajoče je in obupno se počutim, ko moram tu pa tam kakega zabrisati v smeti. Isto je z jogurti, jajci in kislo smetano. Ker pa je lupljenje in ribanje jabolk, še posebej črvivih, nekaj najbolj strašnega, kar se lahko pripeti nekomu, ki bi rad kaj spekel, sem mafine z jabolki in cimetom vseeno prestavila na danes. Včeraj sem se raje lotila sirovih štručk, na katere sem zbasala še slanino.

Ne vem točno, zakaj moram pripopat vsak krožnik, ki dobi vsebino s pomočjo mojih rok - mafini niti ne izgledajo jedljivo in prav zares niso bili tako dobri, saj sem namerno pozabila v maso puhniti ključno sestavino za kaj takega - se pa z vsako tako objavo počutim bliže ... Em, ne. Končam tukaj. Počutim se predvsem nadzaposleno za človeka, ki je več ali manj doma (preberi: kot da ne hodi na faks ali v službo, ampak le na lumparije po mestu). Kar je kul in me ne tunka v ID krizo ali kaj podobnega. Ne težim le na podlagi svojega orkanskega razmišljanja, ki so vrtinci in razbijanje šip na oknih, to bom, ko bom v fazi mehurčkanja. Mehurčkanje je pogubno za um, v končni fazi pa deluje tudi katarzično in ... Po pretiravanju z mehurčki spregledaš, a veš.

Ne veselim se, ker bom padla ven iz moje zadovoljne rutine, zdaj imava še novo nezakonsko posteljo, ki je pol metra višja od nadmorske višine prejšnje zakonske postelje, ki je vsako noč ostajala tričetrt nezasedena. Preluštno je.

Za suh in hladen luft

Na četrtek sem sedela ob Lublanci in požgalo mi je ramena. V petek zjutraj je lastnik stanovanja klical, če bi bilo že potrebno prižgati centralno kurjavo. Pa še nismo odšraufali radiatorjev, a popoldne nas je zazeblo. Z mrzlimi podplati in tresočim hrbtom zdaj živim že nekaj dni, z dekco deliričnega vzorca sem se že sešila skupaj, a kljub temu si ne nataknem uggic (upoštevajoč tudi dejstvo, da jih nimam) in ne oblečem plašča. Mogoče mislim, da je neumno, hkrati sem pa danes po opravkih (peš) šofirala le v tanki bombažni jakni in supergah ... In že uhuhuh dolgo se nisem počutila tako poživljajoče lahkotno.

Namaste Bitchez.

Zadnji teden septembra se je začel s pikom komarja v spodnji žnabelj, da mi je le-ta zatekel do AndželinaŽoli razsežnosti, potem sem pa zjutraj odpeljala moji punci na morje. S tem, da sem sedela na zadnjih sedežih, godrnjajoč nad slabo izbiro komadov, a vseeno ob večini nisem skopušila z mojim čarobnim glasom - z vsem grlom sem prepevala in vožnji po avtocesti dodala še več pozitivnega naboja (seveda bodo kaj takega vsi zanikali, kar v tem neoliberalističnem sistemu pričakuješ že pri medsosedskem tekmovanju najlepših tegelcev na oknih). Pojedla sem dva čokoladna mafina za zajtrk, da smo lahko brez kruljenja v mojem želodcu prehodile koprski Tuš, nato pa smo po poletni vročini le odracale proti kosilu, betonu in slanim valovom. Pa sladoledu - iz preventive sadnemu. Hrana, čvek in šoping.

Po izletu sem se do sobote preoblekla v zelene hlače. Ki sem jih nameravala po preobrazbi garaže-ropotarnice v garažo-kamor-gre-tudi-avto zabrisati zraven ostale krame, ki se je znašla na kupu za v komunalo, a sem si premislila. Hlače so okej še za vse naslednje prašne in morebitne malarske pohode naokrog in še vedno bom v njih lahko skočila v špar po pleskavice in kinderjajc za Jano. Enega sem ji dolžna. Čeprav mi dejstvo, da nisem v steno garaže zvrtala niti ene luknje, ona pa kakih petnajst - pa še z vsako se mi je prišla posebej pobahat, povzroča vrenje v globinah moje posesivne in egocentrične duše. Pod nebom, na katerem se je znašlo le kakšno letalo in ob travniku, na katerem so ležali razžagani kosi lesa, se je več kot prilegla zelena pločevinka. Kroksica in Starterska.

Kaj pa zdaj? Grem po novo dioptrijo in po novo knjigo v knjižnico brez rezervacije.

S polic pobiram še zadnje poletne kose.

Spet po dolgem času sem stopila na vlak, tokrat vsa obilna od pravkar na hitrco zaužitega kebaba. Sem malo pred tem celo pot do železniške razmišljala, a bi raje en McPomfri, ki ga sanjam že cel teden, a raje kebab, kjer dobim več junka za manj keša. Ampak s tistim za McPultom mi ne bo treba klepetat o vremenu pa o tem, v kateri konec Slovenije se nameravam iztirit, s tistim za kebabPultom bom pa morala spregovorit teh par stavkov, ob katerih se bom spraševala, če me tipček sploh razume. Ker jaz ga ne. Vseeno me je nos potem odpeljal h kebabu pa še jufko sem dobila za 97 centov vreden študentski bon. Zraven pa še čokoladno rolado in kozarec merkatorjeve kole, ki sem ga vseeno z veseljem spila, ker je bil hladen.

Po računalniškem kolapsu (in potem še mojem babjepsihičnem) sem po mojem končno spravila v red namizje, pomembno poimenovane mapice, programe, zaznamke (in sebe), le s certifikati še nisem ustvarila premirja. Sicer pa oktobra začnem z neko kul delovno terapijo, približno vem, kako rezervirat termin v toplicah, saj sem zmanipulirala starševko, da bo le preživela z mano vsaj en teden, na netu nameravam izbrskat, kdaj se začne prva ura joge v tem semestru (nek božjasten občutek imam, da se je ta prva ura joge začela že s septembrom, zato spletne strani sploh odpret ne upam) innn ... To so bolj ali manj vsi plani za moj oktober.

(tukaj se nadaljuje prejšnja trditev, ki sem jo sicer zaključila, a je nisem) 
- poleg iskanja novega brloga, luknje, gnezda v divjini ali iskanja novih poznanih sodivjakov sodivježev (izraz sem ukradla pri prevajalcu g.r.r.martina), na katere bi se lahko računalo v primeru izgube ključa, predvsem pa bi se jih izrabilo za zbiranje kovancev v žakelj, ki ga lastnik tiste kvadrature vsakomesečno vzame iz naših tac. Čeprav le za en mesec naprej, me taka vizija pomirja, a z zavedanjem, kako lažnjivo me odvrača od tistih malo večjih planov, ki udarjajo v ozadju in ki bi zares potešili moj umetno (umetno!! Vse družbeno je umetno!) povzročen vzgib k normalnemu poteku neke kariere.

Samo pol ure sem se vozila in vseeno sem pogledala del neumne serije, se zraven smehljala ob debatah 17-letne mladine, kako da držijo boga za jajca, hodijo v ambasado, na elektroniko in ritem mladosti, v topa pa ne, ker tam da jih pa res ne spustijo noter, si pa ful želijo, ker so tam sami bogataši (huh), fino prebavila kebab in si ob pogledu na odsev v okenski šipi rekla, da sem lepa. Včasih jih pogrešam. Te vlakovne trenutke, ki jih imam rada zase.

Ene kamilce pa bo.

Pa še petnajst poslanih esemesov, da si popredalčkaš misli.

In babji plan za ponedeljek.

Dokončno namontiranje življenjsko potrebnih programov v (še) brezdušni računalniški sistem, predvsem je tu pomemben µTorrent, ki pomaga pri doziranju neumnih serij v moj čudoviti um.

Pogled na z zadovoljstvom obsijano kepo dlake na postelji.

In trije sončni žarki skozi okno.

Palačinke za zajtrk!

... S temi ukrepi bi se moralo izločanje nevemkatere strupene snovi v meni zbalansirati, me pripraviti tudi do tega, da si našamponiram lasovje in da v nebo pogledam razčrnjeno. Tako bo dan lep.