Tv-star, miš in jagode

Svojo kratko TiVi kariero, ki se je neslavno končala še preden se je začela, bom opisala kar s petimi najbolj intenzivnimi občutenji ob tem.

Strah

"Ne, gospa C.! Ne bom, ne bom, ne bom!" - čutim, da je C. na oni strani linke vidno razočarana. - "Okej, če ne najdete nikogar, pokličite mene..." - Rezultat moje šibke osebnosti. Ob tem lahko že avtomatsko pričakujem klic naslednji dan, kaj? Res je. Zvečer ob osmih bom tam.

"Gre mi na bruhanje"

Cel dan zavedanja, da se lahko s svojim živčnim smehom in morebitnim blebetanjem v prazno osramotim pred ljudmi, ki me poznajo, me je čisto iztiralo od načrtovanega poteka dneva. Nikakor se nisem mogla pripravit do poglobljenega analiziranja učne snovi in kuliji so mi zaradi potnih rok neprestano padali na tla.

Razočaranje

Pridem na kraj, kjer naj bi se pričela moja zvezdniška kariera, moja slava in bivanje v vili na najbolj lusksuznem predelu - slovenskem Malibuju, za katerega še ne vem kje se nahaja (verjetno se niti nikjer ne nahaja, kaj?). "Prepozna si." - Ha? Kako? Pa saj že od sedmih čakam na klic! - "Morala bi poklicati zdravnico, ne mene." - Tega mi nihče ni povedal! Prav neumno sem se počutila, ker mi sami od sebe to ni kapnilo na mojo (tako imenovano) Pamet. Opravičevala sem se za moj spodrsljaj, v mislih sem se pretepala, ker sem nenamerno na klin obesila Stvar.

Žalost

Zares mi je bilo žal. Spet sem izpadla kot oseba, na katero se je nemogoče zanesti. Spet sem imela dober namen in spet je bil moj trud ugoditi povsem zaman. (Priznam, da sem bila po drugi strani zelo vesela, da sem se izognila kameri.:))

Jeza!

Oprosti? Zakaj sem vrgla cel dan stran? Da sem imela razlog za ponovno pretirano sekiranje in tolčenje po sebi? Zato, da se nisem mogla skoncentrirat na učno snov (kar bi bilo super, če bi se, saj me je naslednji dan čakal izpit in imela sem samo en dan časa, da si vbijem dejstva v glavo)? Nisem jezna na nikogar, razen nase. Ker sem tako slavno (ha! Dobesedno!) vrgla v koš tako izpit, kot nastop v oddaji in s tem razočarala sebe in ljudi, ki so računali name. Moje tuljenje je zopet moral poslušati On, katerega očitna naloga je, da me le še posluša (hvala in oprosti*).

Se tolažim s tem, da ni bilo nujno. Zares ni šlo za nič takega, šlo je za oddajo o zdravju. Tam bi pravzaprav bila le kot en (mlad) vzor za to, da se kljub bolezni da živet čisto normalno (predvidevam) in da so današnja zdravila nekaj fantastičnega in sem dober primer za uspešnost le-teh.

Še nekaj točk Sedanjosti (+/- en dan):

• Jej! Naredila izpit, ki je bil tako pomemben za mojo samozavest! Kar ne morem verjet, ker sem mislila, da sem ga kar polomila pri mojem wanna.be intelektualiziranju in že se podajam na pot v novo brskanje po knjigah:).
• Miš. Mojemu vrlemu mačkonu je v včerajšnji noči uspelo, da je vrgel miš skozi vrata, ki ločujejo teraso in dnevno sobo (vrata so v bistvu eno veliko okno, ki se seveda odpira tudi na škarje). Miš še vedno biva v dnevni sobi, mačkonu pa veselo "maha dol" za to miš - važno, da se je spet pohvalil s tem, da zna živet v sožitju z naravo (torej, da zna delat selekcijo med rodovi, ki so po hierarhični lestvici pod njim).
• Sopara. Sovražim soparo. Bolj kot vročino, bolj kot dež, bolj kot pajka, katerega ne upam odstraniti iz svoje sobe. Vsa sem bila premočena, ko zaradi nenormalno povečane gužve v Ljubljani nisem šla na trolo in sem bila primorana od faksa do železniške postaje stopicljat kar peš. Sestradana, utrujena in živčna, ker se mi je mudilo in ker sem bila brez denarja (denarnico pozabila v Maticovem stanovanju - sem se morala ustaviti še tukaj), sem se komajda privlekla na vlak.
• Jagode. Če sem se v maju nažirala s kupljenimi jagodami, se sedaj nažiram z domačimi. Naj bi bile bolj sladke, manj vodene, ampak sedaj ugotavljam, da so bile zadnje kupljene veliko boljše... Mogoče se bo to še spremenilo, saj se je domača sezona šele pričela.
• Kosilce v Bufu. Jutri, z mojimi tremi bejbami. Komaj čakam, postala sem prava odvisnica teh kosilc.

Be good!