Sredi ceste luža, notri pade ku...

ža? ... Dar... A-a. Tanja! V lužo čofne oz. tja samo stopi, medtem ko razlaga o pronicanju vode skozi njene stopalne pripomočke. Zakaj? Stojiš v luži.

To pišem pod vplivom čudnih nemogoče-definirati-jih bolečin v predelu trebuha in to pišem pod vplivom stanja preden izpod pazduhe privlečem termometer s točno na 37stopinjah stoječo rdečo črto. To pišem pod vplivom v rokah otopelega občutka in pod vplivom občutka težkih nog. Pa še pod vplivom popolnoma brihtne glave z briljantnimi idejami - takimi, ki že mejijo na norost in takimi, ki pravijo, da dokler žival ne bulji vate z odprtimi očmi in dokler z zobmi ne zadaneš v kost, ki te spomne, da res ješ nekaj bivšega živega, uživam v mesnatih hranljivih rečeh. Kot je pašteta. Kot so fileji - bilokateri (všeč mi je odmev te besede).

(tanjarišemetulčkasto)

Izgubila sem uhan. Objokujem ga. Tistega drugega, ki se ni izgubil, bom shranila na posebno mesto, čakala, da v noro modo pride uhančkanje s samo enim uhanom (Uršin predlog) in eno prazno luknjo na drugem koncu... In vsake toliko bom pogledala fotografije, na katerih se kažem kot ponosna lastnica prelestnega, štiri evre vrednega, najljubšega uhana. Uhanov.

Pravkar se je toplina termaforja zvalila na moj trebuh. Ne, še ne razumem, zakaj nisem v postelji. To mi ugaja. Občutek, ki mi ga da punca, ko jo zavrnem pri njenem predlogu grevaven, je grozen, občutek je tak, da nikoli več zagotovo ne dobim povabila, občutek je tak, kot da sem zelo slaba oseba in tak kot sajsemvedela in tak, da naslednji teden spet dobim enako povabilo.

Vesela sem, da je danes prvi dan, ko sem v letošnjem letu prvič oblekla jaknasto črnuhinjo. V veselje mojemu garderobnemu pozdravu pomladi... Ta vikend pečem muffine.