enainosemdeseti dan

In še jutri do večera. Potem pa lahko rečem, da sem preživela najdaljšo dobo v zvezi, ki sem jo preživela brez najljubše moške roke, trepljajoče po mojem preden-zaspi-trebuhu (po novem obilnem trebuhu).

Ponosna sem nase zelo. Pogrešanje sploh ne boli tako zelo kot sem si mislila in se bala. Bloga nisem zasula s samomorilskimi zapisi, prijateljem nisem pokvarila sluhovodov, škatlice s tabletami za pomiritev nisem izpraznila, vse je bilo v mejah normalnega. Kot da nisem ženska, ki bi bila zasvojena z ljubeznijo in kot da ta ne bi bila osnovna zgradba dihalne molekule. Kot da sem čustveno uspela napredovat!

Kaj bom, ko ga uzrem po dvainosemdesetih dneh?

Do sedaj sem se vsak dan v tednu sicer odločala drugače...

• Ob ponedeljkih sem si največkrat zamislila, kako bodo moje dlani čofajoče pristale na njegovem najprej levem, potem na desnem in še enkrat na levem licu.
• Ob torkih sem enostavno vedela, da se mu bom samo zabrskala v objem in v objemu tiho ostala naslednje tri ure.
• Ob sredah sem sklenila, da se bova lepo prijateljsko pozdravila in šla na sprehod, kot da se nisva videla le en teden.
• Ob četrtkih sem si običajno zamislila, kako mu porinem jezik med zobe, kako ga zagrabim za rit in kako roka potem izgine za hlačnico tam spredaj. Pred vsemi zaradi mene. Mi je vseeno, če izpadeva popolnoma neprimerna za pogled okolice.
• Ob petkih sem sanjarila, da bom vreščala in skakala okoli njega, ga lupčkala na vseh koncih in krajih in ne bom prenehala s tem, dokler ne bom postala lačna.
• Ob sobotah sem tuhtala, kako ga bom najprej prestrelila s pogledom, mu povedala vse, kar mu gre, ga brcnila, mu rekla, da se tega ne grem več, ostala tam, da si sprostim svoj libido in poskusim vse alkoholne finte, se nato obrnila in šla domov.
• Ob nedeljah pa sem zahajala v prepričanje... Da bo, kakor pač bo. Da mu bom prisolila najprej eno klofuto - bolj nežno in simbolično, ker sva šla pač stavit, da tega sploh ne bom utegnila naredit - potem ga bom objela in ga poljubila, nato bom od veselja začela skakat, ga zraven po pomoti brcnila, kasneje pa se stiskala v objemu še ure in ure.... Ne, ne... Popravljam: pred tem stiskanjem bo potrebno opravit še tiste seksi formalne obveznosti partnerskega odnosa.

Kako sem do sedaj izpolnjevala, kar sem napisala tu?

Nekaj sentimentalno-grozilnih mailov sem zares pustila med osnutki, maksimalno dva sta mi ušla ven. Sposobnost ravnodušnosti v pravih trenutkih sem delno celo razvila, prav tako sem se delno držala tudi ene tistih filozofij, ki pravijo, da so moški le za zraven in niso pogoj za življenje. S časom, ki je bil produktiven in ne le razmišljujoč in pasiven, sem se napolnila. Se mi zdi, da kar dobro. Branja Sobotne priloge se nisem lotila niti enkrat, priznam, je pa njemu uspelo tolerirat tiste kritične dni v mesecu, ko sem ga želela pustit. Z njegove strani sem celo dobila opravičilo, grenka dneva po vsem tem pa sta bila le dva, se spomnim. Vreme je bilo tudi lepo, še lepše je bilo, ko je bilo lepše kot na drugi strani naše male celine. Travnate površine na mojem telesu sem relativno dobro kosila, medium zapečenega zrezka pa se res nisem uspela naučit naredit.

Analiza je še iz te perpektive pokazala pozitivne rezultate.

Ah, prav zares iz mene buhti ponos!