Raj! Raj! Raj - Rock - Raj!

Pakiram. V mislih sem že blatna skulptura. Konec je z samomorilskimi težnjami in konec je s hudičevim stresom - do septembra:). Wiuwi! Pred mano so trije polni dnevi užitkarstva (upamo sicer na moje pozitivno telesno stanje)! Otočec, blato, Pankrti, Jinx, Siddharta, nore frizure, odprti mikrofon (oh, god:D), žužki, wcja.ni.blizu, tušev.ne.poznamo, rjava Krka in turbomaximus - prihajammm!

[photo by Matic]

Izgubljenci I.

Ne bom govorila o prepotenih prstih, o lepljivem vratu in problemu skravžljanih las (pramen sprednjih las je štirikratno valovit in šrtleč stran od obraza, poleg tega pa ravno toliko dolg, da ga ne morem spravit za ušeska - argh), bom pa govorila o tistem prisrčnem opravilu, ki na trenutke iz mene izvabi nasmešek ali celo huronski val smeha. Za to skoraj vsakodnevno poskrbi Google Analytics in njegova kategorija Keywords. Torej - priljubljena tema vsesplošnega blogerskega sveta - here I come!

// Tepem se, ker nisem dojela, da se sčasoma vse te besedice, ki so jih uporabili nesrečneži in pomotoma zašli v moje Vesolje, izbrišejo iz statistike. Pa toliko hudomušnih je že bilo (najbolj mi je v glavi ostal pujs Matic - Ha! Kdo je sedaj večji pujs? Jaz ali on??? :P) //

Uporabila bom tisto žilico, ki sem jo podedovala po dedku Aristotlu in približno poskušala sistematizirat tale "gesla".

Živalske:

• volkodlak - tudi on se včasih izgubi v Vesolju. Ni problema.
• male živali vietnamski prašiček, skrb za vietnamskega prašička - mnja, tudi meni so obvezno srčkani, ampak nikakor ne kot domača žival (da ne bi po kakšnem čudnem slučaju komu hodilo po glavi, da bi mi ga podaril namesto rojstnodnevne torte)!
• pussy - to tretiram kot žival, čeprav je v mojem vagislovarju pussy daleč od tega. Ali pa se dejansko obnašam živalsko?:).
• http://www.noj.cz/ - gnoj in ne noj! :D

Pojmi, ki nekaterim predstavljajo poglavitne življenjske ovire:

• grda kolena - aha, aha, slutim novo področje telesa, zaradi katerega si bodo pubertetnice obvezno morale rezati žile (opa, se opravičujem za pretiravanje) in nova tržna niša za plastične kirurge!
• vem da nič ne vem; sokrat vem da nič ne vem; vem da nič ne vem sokrat; vem, da nič ne vem - ne me hecat, tudi jaz to vem!
• gledam gtv - jap, definitivno tole spada v skupino frustracij (še bolj pa to, da te zaprosijo za nastop v njihovi oddaji - hecam se nooo, še vedno čutim posebno napihnjenost ob tem dejstvu).
• fobija pred prsti na nogah - hah, za tole vrsto še nisem slišala, ampak menda se fobije rešiš tedaj, ko se soočiš z njo. Veliko sreče! (omg:D)
• kateri so znaki živčnega zloma - enostavno znoriš I guess...
• kdaj se stemni - ko ne gre vse po načrtu se mi vedno(!) stemni, ja?
• izguba nedolžnosti anita - očitno res že živimo v takem svetu, kjer podatke o izgubi nedolžnosti za vsakega posameznika (kdaj, kje, s kom in natančna jakost bolečine) najdeš na guglu.
• a bright sun shiny day - ubožec:).

Priznam, da mi je tale večer skrajno mučen in se mi ne da ukvarjat s premišljevanjem o kategoriziranju, tako bom naslednje elemente vrgla v eno samo Neopredeljeno kategorijo:

• horoskop junij 2008, horoskop za junij 2008, analiza horoskopa - danes vam bo na glavo treščila šokantna novica, ki vam jo bo v uho zatulil sodelavec. Tako boste vsi dvojčki doživeli srčni infarkt.
• briljantina blogspot - en delček se je je razlilo tudi tukaj.
• komplimenti - so samo lezenje v rit (jim imam pa vseeno sama zelo rada:D).
• koncentracija, motivacija - moja črpališča so že čisto izčrpana. Še jutriii!
• misli o soncu - tukaj jih je bolj malo:). Prevladuje tema.
• oranžen dan - od Tinkare Kovač? Klik.
• pozdrav soncu, telovadba - danes nisem šla... Vročina in joga - ne gre.
• pistacija - imam obdobje, ko ne morem živeti brez njih.
• traparije - se strinjam, tole definitivno sodi v kategorijo Traparij
• uhani po svetu - aj hev nou ajdija.
• škatlica za tampone - strašno me je razveselilo to, da nisem edini frik, ki je čutil/čuti potrebo po imetju posebne škatlice za tampone (tako sem kar zreciklirala žajfasto škatlico).
• žmoht - Katjuša pravi, da je to nekaj smrkljastega. Da boste vedeli!

In moj Top3:

• marija iz guadalupe - na mojem blogu obstaja samo Maria Guadalupe in ja... Nasplošno je celotno moje življenje telenovela.
• starejše kosmate bejbe - hah:D Me prav zanimajo ljudje s takim fetišem:).
• ali se je kakšna bejba pri seksu zjokala; ali se je kakšna bejba pri seksu že zjokala - Po ali pred že... Ampak med??? (najbolj zanimivo je to, da je tole "geslo" Izgubljenca v moje Vesolje privedlo kar 40krat??? Skoraj počaščena sem:P).

Se mi boste smejali, če rečem, da se grem sedaj učit?

Napadi histerije ali kako je žužljiva družina okupirala mojo sobo.

Spet se je začelo. Za uho neprebavljivi kriki z moje strani in za oko neprivlačno mesarjenje (nočnih) hroščev, vešč, malih in večjih krilatih zverinic s takšno in drugačno hitrostjo umika pred bližajočim se predmetom. Poteptam (in teptam!) vse kar leze in brenči. Najbolj osovražen zvok za moja stremenca, kladivca in nakovalca so vsakršni glasovi žuželčje govorice in najbolj osovražen predmet za mojo zenico (da, imam le eno!) je premikajoči tipalkar (pa saj imajo ti stvori tipalke?), ki leze po mojem (tokrat že) 19inčnem elcedeju. Smrt vsem žužljivim zverem! Smrt vsem šesteronogim pošastim! Smrt tem malim mesnatim robotom!

Za trenutek odrevenim. Od strahu in od nejevere, da si je drznila vstopiti na moj teritorij. S svojim sokoljim očesom premerim razdaljo, ki loči mojo oranžno copato od počasi hiteče (tudi to je možno!) kratkodlake (predvidevam) živali. Z oranžno copato se počasi približam vsiljivcu in... Hop! Zamahnem, se s celotno težo zavihtim nadenj in paf-šljaf peštam tisto ubogo bitje (ja, sedaj se mi že smili) pod mojo oranžno copato. Dvignem copato (oranžno). Še vedno se premika! Spet odrevenim - tokrat od prepričanja, da se bojujem z nesmrtnikom. Še enkrat se z vso silo, ki jo premorem vržem na (zopet) ubogo bitje in pustim mojo oranžno copato gor. Do jutra. Takrat seveda svojo oranžno copato krvavo potrebujem, zato jo previdno dvignem iznad (v mlaki krvi ležečega) trupelca. Ha! Tako sem le predvidevala... Sedaj-že-ne-več-bitje (kajti bitje umre, to pa ni umrlo!) se je še vedno premikalo! Ne lažem se in ne - to nikakor ni plod moje... Kako že??? Brezmejne psihopatske domišljije. In tu se ponovno prične moje histerično kričanje... Nakar pretreseni Starš odnese migetajočo žival iz moje sobe.

Voham, kako me bodo danes ponoči preganjale sestrične in bratranci tega nočnega insekta, ki je včerajšnjo noč utrpel strašne poškodbe - če ni že podlegel le-tem (v kar dvomim), me bo zagotovo kot žužljivi duh strašil v vsakem trenutku moje samote.

In jaz preklinjam dan, ko sem se odločila sovražit to golazen. Kaj ne bi bilo življenje veliko bolj življenjsko, če bi lahko odčrtala eno od stvari, ki mi otežujejo bivanje na tem svetu??

Poletni dan z napako.

Ležerno že n-tič pretegnem svoje lenušne okončine, zamižim in prisluhnem šumenju listja, žlobudranju ptičk in hrumenju oddaljenega motorja, na katerem po vsej verjetnosti sedi ponosen 14letnik. Pogledam. V desnem kotičku očesa zaznam premikanje - na gugalnici si, za spremembo tiho, prepeva nečak. Z leve strani zaslišim brenčanje čebel, ki obletavajo že skoraj uvele cvetove vrtnic. Wait... Čebele? V tej vročini bi morale mrtvo ležati v panju! Uhhh... Res, poletje v pravem pomenu besede. Termometer kaže 30 stopinj, v moji roki žlica s sladoledom vanilijevega (ali je vanilijinega?) in jagodnega okusa. Idila. Popolnoma poletna. Vendar z eno manjšo napako... Kaj hudiča poleg mene počne kup listov, knjig, pisal in steklenička acetona??? Dobro, za to zadnje vem, da je nujno potrebno, ker je bil lak na nohtih že prav nagravžno odkrušen, vendar kaj počne tu vse ostalo? Najbrž to razloži dejstvo, da v prvih rokih izpitnega obdobja nisem bila dovolj pridna. Prisežem, da se niti ne sekiram, vendar priznavam, da bi bil svet veliko lepši in prijaznejši, če to dejstvo ne bi obstajalo.

Še vedno sem neopredeljena glede tega, kakšno vreme bolj stimulativno vpliva na učenje - dež, ki iz tebe izsrka voljo do življenja ali sonce, ki naj bi ti vlil energijo za spopadanje s problemi? Nekaj ekstremnega zagotovo ni dobrodošlo in tole danes je definitivno ekstremno. Enostavno prečudovito je, da bi se utegnil ukvarjati z letnicami in vsemi reformami, ki jih ponuja zgodovina!

Odštevam dneve do upravičenega prepevanja o smislu življenja, ki je ležanje na plaži - z možgani na off. Pa saj ni nujno, da so na plaži. Samo na off naj že bodo!

Photoshopmljask.

Vsi že vemo za finte, ki so produkt sposobnosti poznavalca Photoshopa in vsi že poznamo razlog, zakaj so ritke deklic na Playboyevih naslovnicah tako super izoblikovane (poleg tega jim brez oporekanja verjamemo, da niso bile še na nobeni plastični operaciji). Prav tako smo vsi že videli kikse obdelovalcev fotografij - da glava peče - in vsi smo se že navduševali nad razlikami pred in po igranju s fotografijo.

Izkazala se bom za neizmerno pogumno in objavila en lep primer fotografije before in after - preden se je seznanila s Photoshop-genijem in po srečanju z njim. Made by Matic.

Torej... Jaz v vsem svojem lastništvu nad mozoljčki, brčicami, rumenkastimi in krivimi zobki, podočnjaki in zaraščenimi obrvi (rešujeta me izgovora, da sem slikana zelo, zelo od blizu in da na meni ni niti sledu o make-upu):

In jaz v vsej svoji bleščavosti, holivudskosti, svetlosti in lepi koži:

Pa recite, da nisem pogumna!

Čokolino (trailer)

Tria pravi:

Sva celo SŠ z lastno razgledanostjo nardile, tko da nisva zabite.

...je Katjuša odgovorila na vprašanje, če imava res tako omejen um, da nama ne gre tako gladko, kot sva si zastavili.

Glas, ki ju opazuje z viška, bi zdolgočaseno lahko začel opisovat: Po točno takem principu potekajo celodnevni pogovori med Njo in Njo. Na veliko. Nato ritasto pomigata. Na popolnoma len način. Mogoče se za pet minut celo zazreta v učno snov. Pa se kmalu spet vrneta nazaj k medsebojnemu vzpodbujanju in vdajanju v usodo - hkrati.

Glas, podoben vsem tistim movie-trailer-glasovom, bi se z dramatičnim tonom začel spraševati: Jima bo kljub temu, da ne premoreta delovnih navad uspelo ustreči zahtevam družbe? Bosta dovolili težnjam drugih, da postaneta tisto Nekaj, kar jima je ukazano postati? Se bosta uspeli spopasti z lastno Lenobo in ji preprečiti, da jima uniči življenje? Bosta sposobni priplezati s kupa papirčkov čokolade - ne da bi si pri tem poškodovali noht na desnem mezincu - in sesti na stol, na katerem ima čast sedeti le elita, ki zna in ve?

---

Opravičujem se vsej izpetosti vsebine in opozarjam, da bo tako še približno dober teden... Dokler se dokončno ne utopim v čokolin(ot)u, ki sicer ni moja najljubša večerja.

Poraz?

Sram me je bilo, ko sem oddala skoraj prazen list. V trenutku, ko bi podala svojo izpitno polo profesorici, sem si želela izpuhtet iz njenega vidnega prostora. Pa mi je padel na tla dežnik in sem ga morala pobrat, v tistem trenutku pa je že preverjala, če sem podpisana, kar je pomenilo, da sem se v njenem očesu že označila za tisto, ki sploh nikoli ne bo naredila izpita pri njej. Zelo nesramno od nje, da je dala veliko težji izpit kot v prvem roku (menda) in zelo nesramno od nje, da je dala (oz. daje) tako drugačne naloge, kot smo jih celo leto delali na vajah. V uri in pol sem imela ogromno časa za premišljevanje o tem, kaj bom naredila, če izpita ne opravim niti v tretjem roku. Spraševala sem se tudi, če je do svojih otrok prav tako pošastna, kot do nas in iskala profesorja, ki bi bil na lestvici profesorjev, s katerimi si nikoli ne bi želela imeti (hujšega) opravka, pred njo. Nisem ga našla, dognala pa sem, da do svojih otrok verjetno niti ni zverinska, so pa zato pod hudim pritiskom številk in formul (pardon - obrazcev!) že od drugega leta starosti (pravzaprav sva to s Tanjo ugotovili družno). Skratka - rešila sem... Natanko eno nalogo. Z ostalimi sem se borila ves preostali čas, a sem zelo očitno izgubila boj. Počutila sem se izredno neumno in "tako zelo ne spadam sem". Zelena sem bila v obraz, ko sem capljala iz predavalnice... Ampak! Ko sem prišla ven in zagledala še nekaj meni podobno čutečih bitij, sem se počutila veliko lepše. Precej sebično od mene, vendar komu ni pri srcu topleje, ko uvidi, da ni edini lik v vsej tej (očitni) zaroti, ki je potegnil kratko... Zares me je obšel tisti občutek povezanosti, ki ga med seboj lahko začutijo le poraženci.

Poraženci?? Samo trenutni. Poletje - oh, kaj poletje! Življenje! - bom posvetila statistiki. Ljubčki moji... Pred vami je bodoča dr.dr.dr. statistike in prisežem, da bom v vsej svoji prihodnosti poenostavila vse statistične metode in olajšala delo prihodnjim rodovom. Ha, strašni strašnosti bom že pokazala zobke!