25 stopinj prijateljev

Mogoče je kriv kratko rokavčniški bombaž, mogoče tanke najlonske nitke v balerinkah. Gotovo pa je, da ima ogromen potencial sproščeno druženje s pojavami, ki že same po sebi povzročajo prijetno nostalgijo, petminutno kričanje in vriskanje ob ponovnem snidenju, s katerimi je smeh večino časa edino sredstvo sporazumevanja ob kupih ogljikovih hidratov in s katerimi je tudi špecanje življenjskih neprijetnosti in jokanje nad izgubljenimi trenutki lahko zabavno. Ob kupih ogljikovih hidratov in jezerih belih omak ...

... In tudi tam z mančmelov škatlo, ki ni tako dobra kot mančmelov še vroč pekač, pa čeprav je okolje hladno in sterilno. Tudi tam lahko, če je pogovor tako usklajeno tekoč, razumljiv in celo ganljiv, ker je tako malokrat izveden. Pa si želiš, da bi bil večkrat, ker je občutek ob slovesu nabit z zadovoljstvom, da si še vedno na povsem enaki ravni, ki niti ne potrebuje besed. Ko je povezava tako močna, da začneš verjeti v obstoj mravljic, ki ne grizejo, ampak pojejo pa bika s štirimi nogami ...

... Verjeti začneš tudi v prijazne leteče pošasti in to le na podlagi vsebin sms-boxa na zdaj pa res že zelo starem telefonu. "Če boš na izletku uživala še zame, ti bo odpuščeno." in "cmz? ciljam male zajce?" ... Tako toplo je. V še tistih poškodovanih živčnih končičih se začuti popolnoma primerna temperatura, ki ni prevroča, da bi se kdorkoli ob tem slabo počutil. Taka toplina je najprijetnejša, spomni te na to, kako je obdobje, ko si sit samega sebe in posledično prijateljev, prepričan si, ne potrebuješ jih, ker predstavljajo dodatno breme, ki požrejo tisto še zadnjo molekulo glukoze, ki jo sicer šparaš zase in za trenutek najglobjega depresivnega stanja. Spomni te na to, kako je tako obdobje zares hladno ...

... Spomni te še, da ti prijatelj ne odvzame, ampak da še tisoč takih glukoznih molekul ... Ki jih potrebuješ, da do depresivnih podob v buči ne pride, ampak ko pride, postanejo manj črne, manj nesrečne in manj težke. Prijatelji te ne pozabijo, jih ne pozabim! Pa kaj, če je sentimentalno.

Umazano lopatkanje po peskovniku.

Oksimoron ali bistroumni nesmisel je, da smo ljudje vsi po vrsti hrepeneči po svobodi, hkrati pa si življenja brez pravil, brez reda in voditelja nismo zmožni predstavljati.

Dedukcija ali sklepanje iz splošnega na posamezno je, da je človek Izgubljena. ali Nekdo, ki je izgubljen v tem vesolju, hrepeneča po neobremenjenem življenju brez polaganja računov, hkrati pa željna omejujočih odnosov, ki bodo kritično postavljali vprašanja "Kam?", "Kdaj?" in "Zakaj?".

Mazohizem zagotovljen ali kako?

Ah, ne, ne. Ne silim v nekaj, kar že preizkušeno ne obeta hoje po stopnicah gor oziroma kar že preizkušeno pomeni samo skok v prepad, pač pa samo na svoje momente dolgočasja pogrešim nekaj tako zelo destruktivnega. Potem za hip panično pomislim, da sem edini astronavt v celotnem Niču, zapadem lahko celo v nekajurno depresijo osamljenosti, ko bi v brezrazumskem stanju celo pomislila, da sem podobna lepi žrtvi, ki se naveže na svojega grdega ugrabitelja. Haha.

Hvala prstom na roki, ki pomagajo prešteti osebe mojega življenja, ki me ne bodo zapustile kar tako, nimajo namena po teptanju mene kot korakajočemu bitju naprej in ki bodo vseeno pripravljene sprejeti moje sporočilo brez glave pa repa in medvrstično izdaviti "Vse bo še okej". Kvaliteta je namreč pred kvantiteto - je družba že večkrat pogruntala.

Zadovoljna sem, samo razmišljam spet malo bolj na glas.

Spomladanski zavojček Treh.

Spomladanska utrujenost.

Včeraj popoldne. Kar zmanjkalo za dve uri. Kljub temu, da sem cel dan preždela v brezdelju - pardon - sproščanju pred trenutno top nadaljevanko (pravzaprav govorim o množini). Omenjeno sproščanje poteka tudi danes, vendar ob predpostavki, da me danes čaka nekaj tazaresnega dela, ki do utrujenosti pač nima tolerance.

Spomladansko čiščenje.

Samo zgornji desni kot omare. Vendar bo najbrž počakalo do poletja, ker mi trenutno stanje na vrtljivem stolu predstavlja naporni maksimum. Zlobna energija po feng shuiju se bo tam gor (in v še vedno pokvarjenem tiskalniku!) tako nabirala še nekaj mesecev. Sicer pa so moje stvari konstantno na svojem pravem mestu. Redoljub sem.

Spomladansko hormonjenje.

Pa še kako. Ker gledam filme z dobrimi tipi (hm? zadnja trditev ni nujno objektivna); ker sem očarana nad štiriinštiridesetletnimi pedavatelji; ker me - preprosto povedano - obdaja en balonček pregrešnih fantazij. Že to, da to govorim ob tako odkritem obličju, ki se je namerno in nenamerno pokazal širnemu e-vesolju tekom let, pove veliko o tem spomladanskem divjanju v meni. Pa saj je moj status na fejzbuku "in a relationship with"?! Nah, v tem času to dejstvo ne pomaga.

Ob zavojčku treh spomladanskih se sprašujem, če obstaja še četrti (in peti in šesti?) in sicer:

Spomladansko hranjenje.
Ki je absolutno vezano na nenehen vpogled v hladilnik, na čekiranje, katerih bonov v žepku za bone primanjkuje in kje vse bom jedla naslednji teden. Vključuje tudi šestkrat na uro odpiranje predala za kruh, kar sicer z zavedanjem želim omejiti zaradi bajskastega efekta, ki ga prevelika količina ogljikovih hidratov v zadnjem času povzroča v meni. ==> "Bajskast efekt" ne pomeni "biti debel", ampak "počutiti se živega z velikim trebuhom in zapacanimi žilami".

Ne. Retorično odgovarjam, da četrti spomladanski fenomen ne obstaja. Četrti je prisoten bolj ali manj vse dni v letu, zato nima pravice do spomladanskosti. Ne postajam odvisnica od hrane, ampak postajam odvisnica od misli o hrani. V kakšni meri je to lahko patološko? Najbrž v taki, da je omenjena odvisnost. Ah.

Polon'ca z dvema pikama.

To je ona. Niso krivi radioaktivni delci v zraku, ampak je kriva njena preobčutljivost v embrionalnem obdobju oziroma v obdobju plavutkanja po trebuhu mašine za plastične hranilnike, ki jo je bila prisiljena pofarbati na rumeno.

Zdaj je debela in čaka, da jo en dan - jaz, posvojiteljica hendikepiranih industrijskih produktov - odnesem na banko, da opravimo tisto klistiranje, ki ga tako nujno potrebuje. Potem bo spet suhica, jaz pa bom skrbela, da se punca lepo poredi nazaj. 

O tem, zakaj tudi zdravo živim.

Strah je pozitivna stvar - menda nas ohranja pri življenju. Vsaj v preteklosti - še posebej v času nabiralništva - je bila njegova funkcija pomembna, ko smo se ustrašili poka ene vejice v gmajni (sledeče preberi čisto na hitro) in ker je bil to najbrž mamut, smo avtomatsko zbežali in si s tem rešili življenje . Mamut bi nas pač lahko pojedel (zanimivo, da govorim o tem, kot da se spominjam teh časov). Danes je strah predvsem nadležno občutenje, ker tuširanje ob enih zjutraj predstavlja posebno muko, ker v kotličku straniščne školjke slišiš vse drugo kot polnjenje vode. Slišiš duhove, slišiš duhove tudi potem na hodniku in celo čutiš jih, ko te želijo zagrabiti preden zapreš vrata svoje sobe. Zato je strah zoprn.

Prihodnost je tukaj. Kot sem rekla včeraj, moram koristnost lenobe ponazoriti s tremi primeri, da utrdim dvojnost te telesne značilnosti. Za obstoj lenobe so namreč vedno krivi  naši deli telesa, kot so nožne in ročne okončine, rit in gobček ali usteca. Ker se v glavnem njim ne da - psiha pač želi biti nenehno aktivna že sama po sebi (hja). Že od zgornjega uvoda s strahom, ki nikakor ni obratno stanje od lenobe, želim povedati, da lenoba nikoli ni tako negativna, kot jo opisujejo. Je tudi koristna in tudi ta rešuje življenja.

Primeri:

• Sladkor ni zdrava stvar, ne? Že od zgodnje adolescence (obdobje 10-14 let, ko sem dobila dovoljenje za brkljanje po kuhinji) si ne sladkam čaja. Pa ne zato, ker sladkanega čaja ne bi marala (sicer ga s samim cukrom res ne maram, nujno potrebna je še limona), pač pa zato, ker se mi vsega procesa z odpiranjem omare, da bi ven vzela posodo s sladkorjem, pa z odpiranjem predala, da bi ven vzela žličko, pa z odpiranjem hladilnika, da bi ven vzela limono, enostavno ni ljubilo izvajati. Lenobi bolj primerno je namreč samo zavreti vodo, vstaviti filter vrečko v šalco in to z vrelo vodo preliti. Lenobi se bom zahvalila, da ne bom postala diabetični bolnik (vem, da je to nekoliko zmotno prepričanje, ampak bistvo je jasno).

• Niti ne zato, ker bi raje izpopolnjevala znanje angleščine, ampak predvsem zato, ker iskanje ujemajočih podnapisov pa spreminjanje imena datoteke predstavlja kar zajeten kos časa, preden se film ali epizoda serije začne predvajati v windows media ali vlc playerju (tukaj sem zaznala celo nekaj nestrpnosti). Zajeten kos časa in lenobna osebnost transformirata ogled filma v tudi koristno usvajanje tujega jezika (seveda se pri japonskih filmih tukaj ta filozofija zlomi). 

• Starš je kupil nove stole. Za primere večjih družinskih kosil, ker pisarniški stoli res ne pašejo za jedilno mizo. Danes sem lenobno prespala celo dopoldne in bila hvaležna, da sem se s tem izognila poslušanju vzklikov navdušenja o "kako fajn stole imamo", ki meni osebno ne predstavlja posebnega pozitivnega vznemirjenja. Sem sebična? Nikakor, če ti vzkliki navdušenja zahtevajo celotno vpetost osebe, ki nima najmanjšega zanimanja v kompletno dogajanje proti njeni volji (torej mene). S svojo lenobo sem ohranila današnji duševni mir.

Žal se trenutno spomnim le treh primerov v zagovor koristnosti lenobe. Nekaj takega kot "Če se ti ne bo ljubilo do štacune, boš zmanjšal potencial, da te na poti zbije avtobus" pa se mi zdi že malo preveč občutljivo za polet po Vesolju - k lenobi spet ne smemo preveč nagovarjati! Če ne greš v štacuno, lahko premineš zaradi podhranjenosti! Kljub temu se na drugi strani z zgornjo možnostjo strinjam - priznajmo si, da je tudi na tak način lahko lenoba rešiteljica (lahko ga nadomestimo s "Če se ti ne bo ljubilo do štacune, boš prišparal z denarjem ali celo ne boš telebnil, ko ti bo spodrsnilo na skritem kosu ledu").

Lestvica uporabnega zbirateljstva.

Samo tristopenjska bo, ker mi v navdihu opažanj zadnjih dveh dni, prihajajo pred oči le naslednji trije pojavi zbirateljskih konjičkov. Od najmanj k najbolj uporabnemu:

(3) Za osebno zadovoljstvo in zapolnitev upokojenskega prostega časa. Zbiranje znamk ali bolj elitno rečeno filatelija. Starš je svojo ogromno zbirko naredil nekaj čez 30 let nazaj, v zadnjih mesecih pa je celotno svojo zbirko preuredil, na novo s primernimi pripomočki popredalčkal vse znamke, dokupil še dva albuma, da je vse skupaj bolj prostorno, in zdaj vsakodnevno z lupo ogleduje svojo zbirko s tu-pa-tam glasnimi pozivi za "Pridi pogledat prvo Titovo!", "Poglej, ta je bila pa čisto prva slovenska pa še vedno v dinarjih!", "In tale, tale je pa tvoj letnik". Jes fadr, veseli me, da te veseli, ampak spet me ne veseli tako močno, kot veseli tebe - torej, od tega zbirateljstva ima korist le ena oseba, zbiratelj sam.

(2) Spet gre za osebno zadovoljstvo, a hkrati gre tukaj lahko tudi za kolektivno zadovoljstvo družine - predvsem pa užitek predstavlja brbončicam tistih, ki imajo radi čokolado. Pred leti se ga je nostalgično lotila Starševka, kupila si je čisto svoj album Životinsko carstvo ali danes, po domače, album Kraljestvo živali. Nalepke si (še vedno?) izmenjuje s svojo par desetletij mlajšo vnukinjo in njenimi prijateljicami, albuma pa še ni zapolnila.

(1) Pri najuporabnejši točki zbirateljstva pa gre, ah, nerada se ponavljam, ampak spet lahko rečemo, da gre za osebno strast (kradem jih tudi pri najljubšemu fantu, ko dobi kakšno), gre pa tudi za korist domačih, ko zmanjka časa za skok do sosednjega milerja, kjer lahko za en evro kupiš novo. Pride v poštev tudi, ko zmanjka časa, da bi se ročno lotil zavijanja darila in taramtaram! - problem reši polica v moji omari, kjer so prostor zasedle darilne vrečke za vse priložnosti. Da bi kakšno vrgla stran - to je zločin. Verjetno jih imam nekaj še od svojega 12. rojstnega dne.

Zbirateljstva so nujna? Če predstavljajo užitek. Sicer gre le za nalaganje brezpredmetne šare. In omajgad, kako lepa in pametna sem.

No Shit Sherlock!

Janja (nč bit jezna!), moja fejzbuk prijateljica pa moja blogerska kolegica žezelodolgočasa, je pred dnevi svetu sporočala, citiram oziroma kopipejstam:

Moja definicija učenja do jutra še vedno velja do 23.30.

Seveda bi se s tem simpatičnim opredeljevanjem simpatično poistovetila, če bi termin "učenje do jutra" (tudi "učenje celo noč") v moji zakladnici raznoraznih izrazov sploh obstajal. Pa ne obstaja, kaj takega si ne upam izreči na glas, še vedno se držim maksimuma, da se s knjigo spakiram v posteljo, nekaj časa mečkam papirje, potem pa mrknem. Za lahko noč in namesto uspavanke je učno gradivo krasno sredstvo.

Obstaja pa, in to vedno pogosteje, izraz "jutri zjutraj vstanem ob 8.30" in če si dovolim preslikavo Janjine izjave z malo korekcije:

Moja definicija vstajanja zjutraj ob pol devetih še vedno velja vsaj do 10.30.

Imam vse pogoje, da se čez par minut v ogledalo pogledam z vzvišenim prezirom, pa bom najbrž vseeno v odsevu videla obrazek, ki se s potuho zazre nazaj vame in mi reče sajbošjutri. Pa ja. Sicer pa sem že dober teden ponosna lastnica gigantsko drobcene ure in kot spoznanje tedna navajam, da sem prav zares postala ljubiteljica ogromnega kiča. S prihodom prihodnosti dam na razstavo še skoraj tako velik prstan (ti, s katero komaj čakam, da se spet pokatjuškam - to je zate!).

(skoraj) Lažnjivo obljubljam:

Tokrat so nasveti nacentrirani na moj ego, ker pa stvar javno objavljam, dovolim krajo. Izposojo. Karkoli že. Pravzaprav mi bo v čast!

Še vedno bom jedla ob enajst triinpetdeset zvečer in ob enih in petnajst minut zjutraj.

Še bolj pridno kot letos in lani in predlani si bom umivala zobe, da se bom še lepše smejala kot letos in lani in predlani in se še bolj držala začarane filozofije Nasmeha.

Strenirala bom mehur, da mi pusti tistih obveznih osem ur spanja brez nadležnega občutka polnosti v spodnjem delu trebuha. V letu nula deset čisto zares!

Preden se bom spokala v posteljo, bom vedno postavila vse igrače nazaj na svoje mesto.

Gladke noge bodo prisotne nenehno (novost brijočega obreda: čudaška bejbi žavba iz nečesa podobnega ognjiču, samo, da diši, blagodejno vpliva na porezano kožo v primeru naglice in še ne uporabljenih britvic).

Prežvečila bom še malo več zelenjave pa sadja, Ker deluje očiščevalno in ker je prijetno za prebavo.

Iztisnjena pomaranča ostane na jutranjem meniju,

razgibavanje (vsaj en minimalen pozdrav soncu) in sprehod (vsaj enkrat gor pa dol po ulici) pa vsak dan!

Jutra bom imela rada, če le ne bodo meglena

in v knjižnico ne bom več zamujala s knjigami. Tole zadnjič je bilo zadnjič.

Vsem želim čisto lep in še en začetek leta. Februar naj bo še lepši, marca so itak zvončki, aprila bo pa tudi lepo, ker zaradi podnebnih sprememb ne pada več samo aprila dež. Maj bo sončen, junija bomo skupaj pridno opravljali izpite, potem bodo počitnice. Pa potem že naslednje novo leto, ko bom že spet sitnarila s tistim o Nasmehu. Bah in vse lepo!

Letos ne pošiljam novoletnih sporočil z željami. Telefon sem že ugasnila.

Malo manj izgubljena.

Stvari so šle za astronavtski korak naprej (saj veš - lebdenje v luftu pa potem se počasi pa komaj dotakneš tal in spet odfrčiš na višino enega metra). Zrasla sem, čeprav meter kaže še vedno skromnih 164 in debela sem še bolj, ampak tudi tehtnica sika nekaj o tem, da je moja teža še kritično pod ITM-jem. Bolj zdrava sem, ker sem pogruntala hakeljce mojega organizma pa lepša tudi, ker se lasje tudi po šestih mesecih neobiska frizerja ne cefrajo in ne cepijo. Tošelj je kar prijetno nabreklega počutja - mu običajno več ne zmanjka evrokovančkov, niti bonov s pretečenim datumom veljavnosti za poštena študentska kosilca ne. Pa čeprav veliko jem, samo na faksu in okrog sem malo manj (po zadnjih izračunih sem ga v letošnjem študijskem letu obiskovala le štiri tedne).

Sicer pa pišem "Potegnem črto tega leta", če to še ni jasno.

Bila sem pridna, videla precejšen del naše celine, noge sem namakala v portugalskem Atlantiku, se z avtom vozila do poljskega severa pa  čez nekaj mesecev še do nizozemske rdeče četrti. Osebnih uspehov je bilo ogromno - od zmage nad svojo pretirano in že samodestruktivno smrkljivostjo do uspešno opravljene andragoške prakse, ki mi je v tako malo časa razširila velika miselna obzorja in mi za par milimetrov zmanjšala določen strah pred ljudmi, delno sem celo odpravila jecljajočo zmedenost in negotovost v komunikaciji. Par fantastičnih oseb sem srečala v tem letu, ene kontra.od.fantastične sem se znebila in slednje štejem za skoraj kolektiven ponos leta nula devet. Bolj prepričana vase vidim, da zmorem, planer je še vedno obvezna oprema. Kakšen delež imata pri sreči navadna in podcenjena pozitivna misel in svetel pogled, čeprav skozi umazano šipo, sem si znala dokazat vedno večkrat, prizori iz 24ur me bodo pa v jok verjetno spravljali še naprej.

Hu kers.

Načrti za naslednji teden (to bo že nula deset namreč) so grozljivi, ampak se jih veselim. Prav tako načrtov za dva meseca vnaprej ... in o načrtih za poletje (z izjemo ponovne rockotoške usranije) se mi še ne sanja (po zanimivih naključjih sem dobila kar dve neprenosljivi akreditaciji) pa vseeno komaj čakam, ker bo super. Res, odkrila sem občutek samozadostnosti in tistih norih amsterdamskih tartufov sploh ne morem pozabit.

Leto Dva Tisoč Devet je bilo uspešno leto.

štiriintrideset-krat-kih

Bili naj bi enobesedni odgovori in ne maramo pravil.

1. Where is your phone? Črni nehlačni žepek.

2. Your hair? Naravni in lepši.

3. Your Mom? Šestintrideset starejša od mene.

4. Your Dad? Tri starejši od mami.

5. Your favorite meal? Darja-toustsendvič: tuna, koruza, kečap, kisla kumara, sir.

6. Your last dream? Verjetno spet kakšna naci-vsebina s pridihom zombijevskih mutacij.

7. What do you like to drink? Čaj. Cedevita. Kakav. Kokta. Granny's Finest.

8. Your dream? Ne nad oblaki.

9. In what room are you? Nisem sama.

10. Your hobby? Joga ne bo šlo, internetni brsk tudi ne, friends, grey's anatomy, gossip girl sploh ne. Nimam hobija. Ne vem, kaj je hobi.

11. What are you afraid of? Odpadkov. Plastike.(*)

12. Last travel? Nizozemska.

13. Where were you last night? Mehkoba postelje z obiski veceja.

14. Something you are not? Popolna sem, lepa sem, pametna sem, dvojčica sem. Nisem močerad.

15. Muffins? Borovničevi. Poleti 010.

16. Wishlist? Januar.

17. Where did you grow up? Tretji kamen od sonca.

18. Last thing you did? Jedla. Itak.

19. What are you wearing? Cunje.

20. Your television? Po ta novem povezana z računalnikom.

21. Your pet(s)? Vsi pod zemljo.

22. Your friends? Iskreni. Pravi. Malo.

23. Your life? Z evforičnimi vrhunci, tragičnimi iskanji nafte, mirnimi plovbami na nadmorski višini Nič.

24. Your temper? Izgubljen. Doh.

25. Do you miss someone? Ne. V zadnjem času sem samozadostna.

26. Your car? Javni avtobusi.

27. Something you don’t bring with you? Papirnate robčke pa žvečilne gume.

28. Your favorite shop? Neopredeljena.

29. Your favorite color? Frjolčna, rumena, turkizna, rdeča, črna, roza, zelena, oranžna, modra.

30. Last time you laughed? Zdaj - zanalašč!

31. Last time you cried? V petek. Ne ga srat.

32. Your best friend? Več.

33. A place where you can go again and again? Dom.

34. Facebook? Nadležen.

35. Favorite place to eat? Veliko in Petminut. Jes, ajm a sendvič-person.

Kot uničevalka vseh verižnih zadev: Reši naj se, kdor se more! Mene je Polly zahaklala in vemo, da enobesednih odgovorov nisem sposobna pa vemo, da sem odgovore zminimalizirala, kolikor se le da.

(*) Strah me je tudi drsnih avtomatskih vrat, strah tudi tega, da se računalnik odloči biti žleht ravno v času mojega dela in bojim se gledat Paranormal Activity, ker me je že sam trailer spremenil v zajca.

Nadalni - Nadaljni - Nadaljnji

"do nadalnega ne bomo več sitni"
"nadaljni ukrepi bodo manj sitni"
"kar se tiče nadaljnjih raziskav v tej smeri..."

Beseda nadalni, ki je v sskj-u pravzaprav zapisana kot nadaljnji, jaz pa sem jo v večnosti svojega tipkarskega šihta zapisovala kot nadaljni, mi je povzročila še največ preglavic od čisto vseh obstoječih slovničarskih hakeljcev. Mikrosoftov Word z vgrajenim jezikom slovenščine jo je vedno znova podčrtoval, ljudje so jo vedno večkrat izgovarjali, jaz pa sem se še pogosteje lovila v dilemičnem vrtincu "j"-jev.

Kamnito prepričana sem bila, da pišem prav in se kljuvajoče spraševala o verodostojnosti sskj-bukve pa sem se odločila raziskat stvar (čudno je, da šele po toliko časa) - nemogoča bi bila namreč tako množična uporaba besede, ki v Shrambi slovenskih knjižnih besed uradno ne bi obstajala. Končno sem oplemenitila svoje znanje slovenščine s pobrskom po uradni zbirki, kar je pomenilo, da mi je postopek plemenitenja prinesel ugotovitev, da sem bila v delovnih zapisih vsakokrat izredno pridna pri zatajitvi enega "j"-ja besede nadaljni. Takoj sem si zamislila, kako bo to dilemično (všeč mi je slednja uradno-ne-obstaja-beseda, ker me spominja na diaboličnost in diabetičnost in vse kar se začne z "di-" se sliši tako prijetno važno strokovno) razpoloženje izginilo in kako srečen bo naročnik, ker mu rdeče ne bo butalo v oči in kako jaz, ker bom vedela, da na tistem w-papirju (razen pod lastnimi imeni etc.) ni ničesar ekstremno motečega...

Torej, zamislila sem si, kako bo izginilo... In je izginilo! Duševni mir se je naselil vame, počutim se za štengco višja in bolj brihtna in zdaj komaj čakam na vse tiste ljudi, ki besedo nadaljnji izgovarjajo enacelapetkrat na stavek.

Posesivna Budilka lahko vzame najljubši komad.

In ga pojé.

Včeraj sem - namesto, da bi se posvetila bolščanju očesa v zapise strokovnjakov, ki služijo kot gradivo za jutrišnji kolokvij - izbirala novo glasbeno podlago Budilke. Te zoprne nehvaležne sitnobe s funkcijo Dremeža, ki jo pri svojem nadležnem "cingljanju" zadrži za zlobno kratkih deset minut.

Glavno pravilo: Za zvok Budilke nikoli ne naštimaj svoje najljubše pesmi!

Le-to sem sama (pa dobro - ni bila najljubša, ker najljubše skoraj nimam, je bila pa ena izmed ljubših) nastavila tri leta nazaj v naivnem prepričanju, da naj me le zbuja optimističen in poskočen komad s pravo vsebino za nov dan. Govorim o Status Quo in Rockin' All Over The World (pojutubaj sam). Poudarek tukaj bi dala trditvi v oklepajih nekaj vrstic bolj gor... Ta je namreč zapisana v pretekliku: ni BILA najljubša - je BILA pa ena izmed ljubših. Torej, pesem je s svojim "here we are, here we are and here we go" in "well gidy up and gidy up and get away" in (OH MY!) "and I like it, i like it, I like it, I li-li-like it" in tako naprej prav vsako jutro iz mene iztisnila grozljivo nemaren AGH! in tresk po mobitelu in za ubijat sposoben pogled in odvlek nog do kopalnice.

Mesec dni nazaj sem končno prestavila komad na Dido in Let's Do The Things We Normally Do v mišljenju, da me tako nežna melodija, tako nežen glas in tako nežno besedilo ne bo razdražilo že takoj navsezgodaj... Priznam, da sem komaj čakala na prvo jutro, da zaslišim svežo Budilkino osebnost in... Yeah, right. Ni trajalo prav dolgo, da sem zvok (še posebej čisto začetni) zagnusila svojim ušesnim stremencem, kladivcem in nakovalcem.

Včeraj sem tako očitno ponovno obsodila enega svojih bolj všečnih komadov na potencial, da ga za dušo ne poslušam nikoli več. Metallicin For Whom The Bell Tolls v prvih dveh minutah pa še nekaj vsaj z besedilom ni moteč, tako da določene besedne zveze niso ogrožene, če že začetni špil utegne pristati na neposlušljivi listi. Bomo videli.

Sicer pa - a razen čisto običajnega piskanja (in seveda pesmi, ki jih ne maramo že samih po sebi) res ni druge poti, da bi do Budilke morda gojil vsaj nevtralne občutke, ki ti ne otežujejo življenjskega funkcioniranja, ampak samo ostaneš na liniji jutranje namrgodenosti? Mja... Vem, da sem s tem "razen"stavkom pravkar predstavila celi dve rešitvi mojega problema...

Varčevalni nasvet zame.

O nastanku vesolja, o podnebnih spremembah, o posvojitvah otrok istospolnim partnerjem, o težkih karakterjih naše okolice, o modernih družbenih razmerah. Pa o aktualnih političnih vprašanjih, o trapcu Humarju v Himalaji, zgrešenem šolskem sistemu - o vsem imamo mnenje. Ni bitja, ni kamna, ni zračne molekule, ki je ne bi obdelali, prežvečili pa naredili zanimive. Ponedeljki, torki, srede in četrtki, dajvujček in punto izmenično na poti proti Megli in potem še na poti iz Megle v Temo sicer. Pogovori so izredno aktivni, iščemo rešitve, jih najdemo! Pa čeprav samo rečemo, da rešitve ni. Bolj smo utrujeni in siti vsega - bolj gremo v eksplozivnost in ekstremnost izjav.

Ko sem začela jamrat o tem, da kljub temu, da na mesec zdaj dobim podvojeno vsoto evrov glede na nekaj mesecev nazaj pa se vseeno na koncu meseca znajdem v rdečih številkah, smo se vsi strinjali, da je to pač neko normalno prekletstvo človekove narave or something. In tukaj se je oglasil eMov nasvet, kako privarčevati - vsak mesec, ko dobiš plačo, pojdi na banko, dvigni EN bankovec za STO evrov in ga doma daj v štumf. Lahko kuverto, če si bolj fine sorte. Sto evrov v enem bankovcu ravno zaradi tega, ker nihče ni tako neumen, da bi s stotimi evri šel nafilat Urbano, ker tisti terminali denarja pač ne vračajo. Pet bankovcev za dvajset evrov ne velja. V štirih mesecih se v tvojem štumfu nahaja 400 evrov in naj mi nekdo, ki na mesec ne zasluži 1800 evrov, reče, da je to malo!

To eM-metodo varčevanja začnem uporabljat z januarjem. Ali februarjem. Pač sem trenutno spet pretirano zapufana.

Ne ravno lep, a še vedno brihten!

Da je moje duševno počutje ta teden v ravnovesju, mi pomaga naslednje hendikepirana Plastika s prav tako hendikepirano Baterijo...

Vidi se, da je to Plastično bitje na baterijo dalo že ogromno skozi - vse od strašnih pubertetniških živčnih zlomov, ki vključujejo metanje komunikacijskih sredstev v tla, v zid in pod posteljo, pa do obdobij, ko je lastnici enostavno samo vse letelo iz rok in do izrednih trenutkov, ko je lastnica želela iz Plastike izviti Baterijo zaradi menjave sim kartice pa ni šlo drugače kot pa da se masivnost Plastike ponovno sreča s silo. Da sem ugotovila, da obstaja mirnejša pot ločitve Baterije od Plastike, je trajalo dve leti, ampak takrat sem že prešaltala na Modernejši telefon...

Kaj danes in ta teden počnem s tem Pošvedranim zmazkom tipk (mimogrede - selotejp je nujno potreben za delovanje le-teh)? Moje Še modernejše sredstvo, ki je modernejše od Modernejšega telefona, je žal izgubilo svoje napajanje z energijo. Klinično je trenutno mrtvo - k sreči ga zbudim danes, ko pridem do primernega kablovja, Hendikepiranec pa se bo vrnil nazaj v predal in počakal na naslednje krizne razmere. Kljub svoji zunanji iznakaženosti namreč še vedno dela tako kot je prav in v tla ga iz spoštovanja ne mečem več.

Njihovo žarčenje iz oči lahko ugledam tudi ponoči!

Precej sem slabovidna in zato mi, dokler se zakonodaja ne spremeni, tudi ne dovolijo opravljati izpita za avto. Vsekakor je s tem sklepom statistika umrlih na slovenskih cestah mnogo manjša - prepričana sem, da je z mojo pomočjo tako preživelo marsikatero mlado, ¨kolesarjevo in živalje življenje. Kljub morebitni spremembi zakona, volan vseeno najbrž nikoli ne bo občutil mojih mehkih dlani - predvsem zato, ker sem brihtna in nesebična punca, ki na prometnem področju vase ne zaupa že kot peška (ženska oblika pešca?). Na vrata prtljažnika tako ni potrebno lepiti nalepke "Pozor, voznik z desnim mrtvim kotom za volanom!", prav tako pa tudi očetu in ostalim bližnjim nesrečnežem nad 18 in z mašino nikoli ne postane dolgčas, ker v prostem času pač lahko prevzamejo vlogo mojega osebnega taksista - jim ne zamerim.

Precej sem slabovidna kot sem rekla... Ampak malo trupelce na osmih nožicah vidim tudi brez očal! Še malo pa jih bom sposobna zavohati tudi, ko mi bo to bitjece želelo eno od svojih nožic med spanjem pomoliti med zobovje - če lahko omenim tisto izpeto znanstveno teorijo, da vsako leto med spanjem pojemo 10 pajkov...

Mrcine lezejo noter, ker jih zunaj zebe.

Revolucija: blogovzdevčna

Kje? V Vesolju. Lahko tudi v mojem spletnem Vesolju, Blog-Vesolju.

Kdaj?? Včeraj v popoldnevu.

Kaj??? Vađajnasto sem se transformirala v Izgubljeno. Točno tako, kot je prav in točno tako, kot bi moralo biti že ob Velikem Poku in prvem vesoljnem zapisu daleč nazaj.

Zakaj? Ker sem ravno v ihti še zadnjih dni pred strašljivo pomembnim izpitom (v očeh se že vrti, v rokah se že trese in v grlu cmokotvori) in me seveda moti ogromno stvari. Preveč stvari. Vse stvari! Tudi vzdevčnost pisca tega bloga. Vađajna? Oh, prosim. Prerasli smo jo. Že ob zaključku izobraževanja na sekundarni stopnji šolskega sistema - naj ostane tam, naj nas zabava s svojim vulgarnim imenom v zaključnem obdobju telesnega preobrazja in potem naj bo mir. Napaka je sploh bila, da smo jo spustili na univerzo in v izgubljenost Vesolja, skoraj me je že sram. S tem se strinjamo vsi.

Seveda se zavedam, da vzdevek Izgubljena. ni tako melodičen, predolg je, preobičajen in dolgočasen. Ko se bom počutila za trenutek bolj najdeno, ga ne bom spremenila, do ponovne blogovzdevčne revolucije bo prišlo šele, ko mi bo vzdevek šel po domače povedano na namišljen klinček, ki štrli iz mednožja (poudarjeno na namišljen) ali ko se bom spomnila nečesa bolj za uho prijetnega in hkrati mojega (priznajmo pač, da me Izgubljena. vseeno zelo dobro ponazarja). Je pa zabavno, ni kaj. Se še nisem navajena kot nevađajne.

xoxo Izgubljena.

P.S.: polonap, ki me je nekoč medvrstično ozmerjala z luliko ni povzročila te revolucije - sem o tem razmišljala že zelo dolgo dolgo.

Oh, to poletno dopoldnevje...

Naj ne mine!

Spadam sicer med ljubitelje vsakega posameznega letnega časa. Tudi poletje je moje najljubše, ko se zjutraj bosonogo sprehodim (lahko tudi odvlečem) preko stanovanja do terase, kjer se izčrpano zavalim (lahko tudi z zadnjimi močmi zlezem) v rexov stol. Pogoltnem lonček Activiinega zvarka za uravnoteženo prebavo in zasedim (in pošteno pokažem slike izpod spalne srajčke sosedom - če se ne bi pred teraso razlistila trta in dve hruški). Na rexovem stolu. Zavlečem se do kopalnice, si umijem zobe in lase - ker to pač paše skupaj in grem nazaj na teraso. V rexov stol sončno sušit lase.

Misli na učenje in na delo mirno, kakor je mirno to poletno jutro, pospravim pod Rexa. Uživam v poldremajočem stanju, ko se mi svet zdi še brezsmiselno lep in nezloben. Diham v prepričanju, da bom s prstom premagala vse vesoljce, ki mi skačejo na pot pri moji odisejadi...

... Dokler se ne spotaknem čez mačkonko, ki se mi kot modra dirkačka zapodi skozi noge. To me zagotovo prebudi.

Ali kako se skuha kofetka.

Ta teden sem na praksi. Na praksi kuhanja, predvsem kave. Čaj mi gre namreč odlično od rok, kosila so pa pač manj nujna in obstranska panoga (mimogrede sem danes skuhala makarone v tunini omaki, hah). Kuhanje kave pride kot primarna dejavnost, ko je skupnih uric spanja v celotnem bitju zveze bore malo, kar pride kot posledica nasprotujočih si bioritmov.

Primer: Spat grem ob 00.00 (to je povprečje), moje bitje večje polovičje pa se mi pridruži čez nekaj ur, ko se že k dnevu kazati začne in ko moj organizem kmalu poroča o svoji prezaležanosti. Če želim, da mi bitje večje polovičje sledi mežikajoče v dan, mora pred nos dobiti šalco kofetke - dišeče in vroče.

No, to se še ni zgodilo.

Trudim se. I really do! To, da sem danes zaspala, res ni opravičljivo, ampak včeraj... Včeraj sem bila samo nerodna kot pač znam vedno biti. Včeraj sem žlico temnega prahu namesto v džezvico zvrnila na kuhalno ploščo in včeraj sem skoraj zamenjala cuker z drobtinami. Pred kavno katastrofo me je rešil "Are you stupid?" krik mojega bitja večjega polovičja. To bitje se je iz postelje dvignilo iz preventivnih razlogov, ki se tičejo primernosti okusa kofetke - ta je namreč postala vprašljiva, ko sem pred velemojstrskim kuhanjem večkrat švignila do postelje, da sem vprašala "ko zavre?" in "kolikokrat odstavim?"

Kave ne pijem oziroma jo pijem samo v kafetkarijah, ko se mi ne ljubi drugega naročit ali ko mi izrecno zapaše nekaj kavastega. Kofetko pijem še, ko mi jo nekdo zares in z veliko mleka postavi pred obličje. Skratka, kuhala je nikoli nisem, vsi so si jo vedno skuhali sami, tako da pojma o tem res nimam veliko, na barkafeovitku pa tudi ni navodil za pripravo.

Se zavedam, da je vsakemu bolj ali manj kofetkarju to samoumevno bolj kot umivanje zob in jaz kot nekofetkar obljubljam, da se v kuhanju kave izurim še ta teden!

Jutri zjutraj bom videla, če taktika z nenehnimi zoprnimi vprašanji o enostavnih stvareh ni bolj učinkovita pri prebujanju kot kavica sama.

Slovarček:

*celotno bitje zveze = testosteron + estrogen

*bitje večje polovičje = testosteron

*jaz in vse v prvi osebi ednine = estrogen

photo by Matic V.

Fešn Kompleksi so v moji Možganovini.

Pozdravljeni. To je moj fešnblog in hecam se. Povem pa nekaj - v zadnjem času je spremljanje tako imenovanih fashion blogov postala ena mojih bolj srčkanih opravil dneva. Pa nisem nikakršna posebna modna obsedenka, modna zasvojenka, modna strokovnjakinja... Še najmanj. Vse kar vem je, da si Oko rada nafutram ob pregledovanju fotografij bolj ali manj znanih dekletc in absolutno so posebni posladki skriti v tistih izvirnih, pristnih, neobičajnih, a zanimivih in s tem sprejemljivih kombinacijah. ... Ki bi jih obleklo tudi moje Telesce, če ne bi bilo to tako obremenjeno z mnenji drugih - ne glede na svoje zavedanje, da je tako mišljenje neumno, nedoraslo in še posebej nesamozavestno in ne glede na svoje zavedanje o tem, da si samo Ti tisti, ki daje ime Modi in da ta ni pravilo v nikakršnem kontekstu.

Tako danes nisem upala na stegencih obdržati rdečih kratkih hlačk v kombinaciji z rjavobelo frfotljivo majčko in končno kupljenimi poletnimi čeveljci. Tako sem raje nogice oblekla v kavbojkaste skinike, da sem pokrila čeveljce in obvezno ne izpadla malo drugačna kot običajno.

Nožno nohtovje sem želela prekriti s temnejšim rdečim lakom pa sem po pleskanju palca ugotovila, da imam prevelike nohte za kaj takega... Takoj je pucal aceton in nevtralna barva je bila ponovna zmagovalka. Po domače: nimam jajc in puder na obrazu odpade prav zato, ker bi bilo to nekaj, kar ni v skladu z mojim vsakdanjim bivanjem. Ah!

O, saj pride dan, ko se podrugačim. Se pa s tem počutim neudobneje in opravka imam s katastrofalno ogromno količino samovprašanj o primernosti svojega outfita. Zato Dragi Kdorkoli. Ko me naslednjič vidiš v vsej moji drugačnosti, me pohvali. Takoj, brez pomisleka, odločno! Ponovi večkrat, da se mi vtisne v podzavest - tudi če v resnici izgledam klovnasto s pridihom gozdnega škrata! Hvala.

Revolucija: zelenjavarska

Kje? Neznano območje pod mojo kožo, znotraj mojih kosti ali tam nekje okrog notranjih organov vse od juga proti severu.

Kdaj?? Se dogaja že vse od začetka tega poletja, se je dogajalo skozi zimo in se je že začelo prejšnje in še prejšnje poletje - zelo počasi.

Kaj??? Jaz, zaprisežena antizelenjavarka, bom dobila oranžno polt, zelene prste in rumene oči in postala bom hodeča solata z jezikom-kumarico in ušeski-korenčki.

"Znanstvena fantastika," bi rekla Jaz before. "Eek!??," sem govorila v času bombandiranja starega sistema. "Vau," pravim Jaz after.

Stari sistem je odpravljen. Javno razglašam, da se v procesu bivanja na tej zemeljski površini pomikam korak naprej! Živel liberalizem in moje telo po novem uživa tudi zelenjavo! Nisem več le sadjarka, mesarka, pekovka (pekarica?) in slaščičarka, ampak sem tudi uradno zelenjavarka. Jem zelenjavo, zelenjava je kul, trditve v smislu "ne maram zelenjave" in "zelenjava so živa bitja, boli jih, ko jih hrustam... Žive," so absolutno v vseh kontekstih prepovedane... Razen!

Razen v naslednjih štirih primerih:

• (1) V primerih, kjer bi bila zelenjava kuhana, pečena, pohana (pohane bučke sicer dobijo posebno dovlilnico obstoja na seznamu "ne maram") - uživanje o d p a d e. Ni namreč humano, humano je le, ko gre za čebulo, česen, papriko, koruzo. Pa kakšne zelenjavne župe, kjer je zelenjavno zakamuflirano.
• (2) Da bi bil v ali med zelenjavo vsiljen paradajz (je enako paradižnik za netolerantneže nemških popačenk). Paradajz namreč ni zelenjava! Tudi sadež ni. Paradajz je bitje iz vesolja! Zato ga jemo le kot predelanega in zmešanega s tustranskimi Zelenjavami, Sadeži, Mesom, Začimbami - da le izgubi svoj kozmični priokus. Potrebno ga je ozemljiti.
• (3) Primer brokolija. Brokoli smrdi in zato ga ne jemo. Aaampak spet - če je nadnaravno speštan in dodan k drugim začimbam (ono k njim in ne začimbe k onemu), uspe še biti prebavljiv (piše spodaj).
• (4) Ko se nahajamo v okolju, ki je prepričano, da še vedno ne ješ zelenjave pa te je prej 20 let posiljevalo, češ "zdrava je" - no, vsekakor v takem okolju ne želimo pokazati, da smo podlegli, ne želimo, da smo izdali svoj ponos, ne želimo, da bi poslušali takšne in podobne "končno jo je srečala pamet" pa čeprav bi marsikoga s tem priznanjem razveselili. Trma je neumna! Ostanimo neumni.

Novospremenjeni in uradno sprejet Zakon upošteva in dovoljuje najrazličnejše spremembe v prihodnosti. Je namreč odprt za vse, še posebej je vesel, če je to v skladu s prvotnim in glavnim ciljem napredka - to je napredek!

Prebavljivost je potrebna še posebej v predelu ustne votline in marsikatera Zelenjava, ki je najprej začela ugajat spodnjemu delu prebavil, zdaj ugaja tudi zgornjemu, najbolj izbirčnemu prebavnemu delu.

Zelenavca ni in zihr ne bo ratala alfa al pa omega mojih prehranskih navad! Je samo za zraven, je samo bajdvej in je še zmer samo zelenava. V zadnjem času zlo rada govorim in poročam o vseh svojih doživetjih s prehrano - je res.